Tehnik pod žarometi

Vse se je začelo dejansko po naključju, kot nam je povedal Marko Škabar: Leta 1997 so v gledališču iskali delovno silo za precej fizično delo, kakršno je tudi delo odrskega delavca. Po pogodbi sem bil zadolžen za nakladanje in razkladanje scen vseh hišnih in gostujočih gledaliških projektov. Odrski delavec je tehnična figura, ki se v primeru SSG ukvarja predvsem s scenami: jih montira, pripravlja, barva, izdeluje. Potem pride v poštev nalaganje tovornjakov, s katerimi predstave gostujejo. Dejansko je prvi na terenu in zadnji gre domov. Ima stik najprej s tehničnim vodjo, ki daje navodila za organizacijo dela. V primeru našega gledališča pa ima veliko stikov tudi z ostalimi kolegi, kot so lučkar, inšpicientka, tonski mojster, igralci.

Kakšne vrste je na primer odnos z igralsko ekipo?

“Odrski delavec je na voljo za morebitne prošnje, ki olajšajo proces dela. Na primer, ko je treba prilagajati dele scene, ki ne ustrezajo zaželenemu učinku. Med vajami lahko veliko pomaga igralcu, ki preverja učinek določenih odrskih situacij tudi v čisto tehničnem smislu.”

Kar je že na meji z nalogami inšpicienta, ki ste jih v teh letih tudi bliže spoznali.

“Začelo se je že v prvi sezoni mojega sodelovanja v SSG, saj je bila takratna inšpicientka ravno na bolniškem dopustu in sem doživel posebno in zelo zahtevno izkušnjo, da sem jo nadomestil v vlogi rekviziterja pri predstavi Rihard III. V naslednjih letih sem imel še veliko podobnih izkušenj in sem s pomočjo inšpicientke in njenih nasvetov bolje spoznal zahteve tega poklica”.

Leta 2013 pa se je zgodila otroška predstava Pedenjped, ko ste kot odrski delavec nastopili tudi pred publiko.

“Primož Forte me je takrat vprašal, ali bi v tisti predstavi imel manjši nastop, brez teksta. Z veseljem sem sprejel in priznam, da je bila zelo močna izkušnja, ki si jo bom zapomnil celo življenje. Bila je pomembna iz poklicnega in tudi iz osebnega vidika, saj sem razumel, kako zahtevno je delo igralca, kako se v trenutku lahko vse zdruši, a tudi kako se temu lahko izogneš.”

Nakar ste dejansko postali “varuh” mnogih otroških predstav SSG, ki jih spremljate od vaje do nastopa in gostovanj.

“Lahko povem, da je delo z otroškimi predstavami moja najlepša izkušnja. To delam že petnajst let, odkar mi je gledališče prvič zaupalo to dragoceno izkušnjo. Obožujem dejstvo, da delamo v mali skupini sodelavcev, s katerimi delimo vsak trenutek ustvarjalnega procesa in tudi poti do različnih odrov. Lepo je, ko se zgodaj zjutraj odpeljem na lokacije in se pogovarjam z igralci, učiteljicami, otroki, ki so vedno zelo navdušeni in radovedni. Znotraj delovne ekipe se vzpostavi neka ustvarjalna 'intimnost', ki jo težko doživiš pri večjih produkcijah. Seveda je potrebna tudi določena mera potrpljenja, ko se stvari nepričakovano spremenijo, a vse se lahko reši z medsebojnim spoštovanjem in sodelovanjem.”

Dodaten “korak naprej” predstavlja letošnja otroška predstava Pobegla nogavica Pavla. Tokrat ste pravi soigralec!

“Na začetku se mi je zdel izziv prevelik. Primož Forte pa je zelo verjel vame in me je pripravil na to, da utegnem stati na odru 35 minut. Njegov pristop je bil zelo profesionalen in človeški; tako režiser kot igralka Tina Gunzek sta mi dala prava navodila in me opogumila, da bo vse šlo po načrtih in tako je bilo. Seveda je vse to povzročilo na prvih ponovitvah veliko napetost, zadnje čase pa resnično uživam v predstavi. In spet sem se nečesa naučil: kaj pomeni biti igralec, ohranjati zbranost in spomin v predstavah, ki lahko trajajo tudi več ur. Tega si kot zunanji gledalci ne moremo predstavljati.” •