TamburaTeam: “Življenje na koncu dneva naredi tisto, kar želi”
Veliko je tistih, ki jim je etno glasba sicer pri srcu, a težko prebolijo tisti bluegrassovski zvok mandoline ali bendža. Tem “jamrom” bi se najbrž zelo približali štirje mladi Vipavci, ki so se zbrali pod imenom TamburaTeam in poprijeli za, ne boste verjeli - tamburico.
PRAPETNO BRDO > Z vokalistom in glavnim tamburašem Matevžem Ferjančičem, kitaristom Urbanom Poljšakom in kontrabasistom Aleksandrom Ličenom smo se pogovarjali po njihovem nastopu na Gori Rocka, kjer so odmevale skladbe z njihovega prihajajočega albuma, Prokrastinator, Jamr in Ko te jebe! Manjkal je le bobnar David Škrlj, ki je zaradi neodložljivih obveznosti festival moral zapustiti pred ostalimi.
TamburaTeam so letos na Gori Rocka pod oder zvabili kar precejšnjo množico ljudi. Foto: Aljaž Novak
Začel bom z zelo preprostim vprašanjem, ki se nanaša na vašo skladbo o prokrastinaciji. Zakaj prokrastinirate?Aleksander: “Ker lahko. To bi bil najlažji odgovor. Stvari, ki jih je potrebno narediti, je najlepše odložiti na zadnji trenutek. Tudi račune po navadi plačujemo zadnji trenutek (smeh).”
Se vam zdi, da ste tudi s formacijo skupine odlašali do zadnjega trenutka?Aleksander: “Miselni proces o tem 'kako to zapakirati' je bil zelo dolgotrajen. Obstajamo že sedem let, vendar smo bobnarja sprejeli šele pred letom in pol. Z njim je vsa ideja o našem bendu dobila realno predstavo, ki smo ji začeli slediti in ta vikend nas je pripeljala na Goro Rocka.”
Čeravno je vaša glasba prežeta z zvrhano dozo satirično-šaljivih tonov, imam občutek, da ste glasbeni posel vzeli zelo resno, kar vas razlikuje od velike večine mladih bendov. Od kod izvira ta odnos do glasbe?Matevž: “Vsi igramo praktično že od malega. Vse štiri so nas poslali v glasbene šole za inštrumente, ki jih danes igramo pri TamburaTeam. Zrasli smo s tem, da imamo vsak vikend tudi vaje z orkestrom, mi trije pri Tamburaškem orkestru Tamburjaši, David pa pri Pihalnem orkestru Vrhpolje. Tako smo že kot osnovnošolci preigrali ogromno klasične in druge 'resne', zahtevnejše glasbe. Pri Tamburjaših se spomnim tudi veliko originalne tamburaške glasbe, popevk, dalmatinskega melosa, tudi etna in seveda ljudske glasbe. Glasba je tako za nas vedno imela neko veljavo, nek pomen. Sprva mogoče kot obveznost, v problematičnih letih kot 'ventil' (smeh). Danes bi lahko rekli, da gre že za način življenja.”
Vse izvira iz orkestra
Veliko ljudi se odloči za bendžo ali še prej za mandolino. Zakaj ravno tamburica?Matevž: “Sem eden redkih, ki lahko reče, da je prvi inštrument, ki sem ga prijel v roke, ravno tamburica. V Vipavi so pred približno 25 leti obudili tamburaštvo. Jaz sem pripadnik ene izmed generacij, ki je v šoli dočakala tamburaški krožek. Vpisali so me starši, ki so od vedno radi poslušali dalmatinsko glasbo; ne vedoč, da tamburico v dalmatinski glasbi v večini nadomešča mandolina (smeh).”
V vaši glasbi lahko slišimo več različnih etno vplivov. Kateri izmed teh vam je najbolj blizu?Matevž: “Če gledamo iz čisto teoretsko glasbenega vidika, se največkrat znajdemo v harmonični molovi lestvici. Večina samih etno vplivov izvira iz orkestra. Najočitnejši primer so 'zlomljeni' ritmi od sedem, devet in enajst osminca. Drugače je vsak iz najstniških let poslušanja glasbe v TamburaTeam prinesel nek svoj vpliv, skupni pa so nam danes zagotovo gypsy punk band Gogol Bordello.”
Kakšen pa je kontrast med klasiko in glasbo, ki jo ustvarjate zdaj?Urban: “Hja, vajeni smo orkestra, tukaj smo pa samo štirje, mislim, da je to eden od primarnih faktorjev. Klasiko mešamo s stvarmi, ki niso zelo klasične. V osnovi ne ciljamo na nobenega izmed žanrov. Igramo neko 'srednjo reč', nekaj, kar nam v določenem trenutku zapaše.”
Zaključimo pa spet s čisto preprosim - Kdo vas jebe?Urban: “Odvisno od konkretnega primera. Glede na to, da ne jamramo, se ne počutimo žrtve nikogaršnjega jebanja.
Matevž: “Vse nas jebe življenje. To mu gre izredno dobro. Lahko se na vse pretege trudimo, a življenje na koncu dneva vedno naredi tisto, kar želi.”
Aleksander: “Našo skladbo Ko te jebe! pa lahko dojemamo tudi kot neko zdravilo za slabo voljo. Če nekomu gladko rečemo 'ko te jebe', lahko ta stavek instinktivno asociira na naš komad in se sladko nasmeje. Pomembno pa je, da se poslušalec ne sme počutiti kot tarča tega besedila.”