Dušan Merc: “Svoje like branim”

KOPER > “Samo ravnatelj ne bi mogel biti, samo pisatelj pa niti,” je na torkovem Pogovoru o branju v odlično obiskanem družabnem prostoru koprskega gledališča dejal 67-letni Dušan Merc, gost Kulturnega kluba in Slavističnega društva Koper. Ravnatelj Osnovne šole Prule je bil kar 32 let, do upokojitve. “Dane Zajc mi je nekoč rekel, da bi mu bilo življenje prazno, če ne bi delal v Pionirski knjižnici,” se spominja in ugotavlja, da so mu pri ravnateljevanju najbolj pomagale izkušnje iz kadetnice: “Tam sem spoznal, kako ljudje živijo in delujejo.”

Ga je kdaj zamikal status svobodnega umetnika? Kje pa: “Ne moreš biti svoboden, če moraš beračiti za honorarje, se sliniti po uredništvih, čakati ... To ni svoboda, je suženjstvo. Sicer pa je svoboda romantična kategorija. Rodimo se svobodni, živimo pa v verigah, je dejal Rousseu. Jaz se nikoli nisem počutil ne svobodnega ne v verigah.”

Dušan Merc

pisatelj

“Vilenica je biser, je slovenski 'brand', kakršnega drugod nimajo. A nekateri se raje kregajo, ali bo trava pokošena ali ne ... Ne razumem!”

Z Dušanom Mercem sta se v družabnem prostoru koprskega gledališča pogovarjali Irena Urbič (levo) in Jasna Čebron. Foto: Andraž Gombač

Nikoli ni dovolj dobro

Prvenec Galilejev lestenec je izdal dokaj pozno, leta 1996. Doslej je nanizal 14 povečini obsežnih romanov, štiri zbirke kratke proze in esejistično knjigo. “Če bi lahko napisal eno samo dobro knjigo, bi ostalo pri tem,” pravi. “Vsakič si prizadevaš, da bi napisal najboljše, pa ne uspe, ni dovolj dobro. In zato napišeš še en roman. Pa še enega. In še enega ...”

Največ je napisal zjutraj, pred službo, z izleti v domišljijo si je lajšal vsakdan, kakor s humorjem in ironijo blaži resnost življenja in združuje nasprotja. Raje kot literaturo bere teorijo in še posebej ga zanimajo gradbeništvo, mehanika, tehnika na splošno. Pri govorjenju o lastni literaturi pa je previden: “Pisatelji eno največjih napak delamo, kadar hočemo biti pametnejši od svojih knjig.”

Prva koprska sogovornica Jasna Čebron je nanizala nekaj značilnosti njegove literature: najpogosteje je na delu avktorialni, vsevedni pripovedovalec, dogajalni prostor je Ljubljana, v središču je moški, ki ima težave z gospodovalnimi ženskami, a je trden, ne počuti se majhnega, četudi ga kot takega skuša prikazati pripovedovalec, tu je še lik matere, oče je odsoten ... “Gospa, me boste razgalili!” se je zasmejal pisatelj in se zahvalil za pozorno branje.

Z nekaterimi svojimi deli res ni zadovoljen, pravi, ocenjuje pa, da se mu je še kar posrečila Čista ženska (2002), pripoved o spolno zlorabljeni ženski, ki postane prostitutka, a ostane notranje čista. “Je drobna knjižica, prijetno branje. Zgodba je močnejša od avtorja in mojih teženj, iz mene je šla hitro, napisal sem jo v dveh tednih,” se spominja.

Nazaj v Orwellovo leto

V središču najnovejšega romana Slepe miši, pred dobrim letom izdanega pri Beletrini, je knjižničar Samo Grčar, pisateljev drugi jaz - s tem psevdonimom je Merc podpisoval “zajedljive članke o šolstvu”. Knjižničar sanjari, kako bo napisal veliki roman Velika imaginacija, nekega dne pa dobi knjigo 1984 - Orwellovo leto Agopa Stepanjana (2016), v kateri Igor Omerza opisuje, kako se je jugoslovanski režim z nasiljem in lažmi spravil nad deveterico Bolgarov, Srbov in Slovencev, obtoženih vohunstva, širjenja sovražne propagande in terorističnega delovanja proti Jugoslaviji.

Merc navaja dokumente v srbščini in obsojeni nastopajo s pravimi imeni, tudi Milko Cočev, pianist s hišnim naslovom v Kopru. “Po izidu romana me je Milko Cočev poklical in mi upravičeno očital, da ga ne prikazujem verodostojno,” pravi Merc. “Prikazal sem ga kot šibkejšega, nemočnega. Vsakemu od obsojencev sem dal biografijo, ki ni realna, je fiktivna. To je eden težjih literarnoteoretskih problemov. Cočev v romanu nastopa kot literarni lik, ne kot glasbenik, ki ga v Kopru poznate bolje, kot sem si predstavljal. Ker pa uporabljam njegovo pravo ime, je očitek popolnoma upravičen. Zato se mu javno opravičujem. Najbolj neumno je, če avtor skuša smešiti in delati krivico. Dober pisatelj svoje like vedno brani. In tudi jaz deveterico obsojenih v romanu branim kot žrtve. Navsezadnje sem bil deseti v tej vrsti, a najbrž nikoli ne bom izvedel, zakaj so me izpustili.”

Zdaj piše roman o Mariju Kogoju (1892-1956), čigar arhiv bodo odprli šele 150 let po skladateljevi smrti: “Pri pisanju o tem pa lahko nastopijo drugačne težave.”

Krivi so pisatelji

V pogovoru z Ireno Urbič je pojasnil, da vlogo predsednika pisateljskega društva opravlja prostovoljno, ne za denar. “Urediti moram Počitniški dom Beli Križ, ki je razvalina, drugo razvalino na Bledu, sedež pisateljev na Tomšičevi 12 ... Ob tem so še programi in denar, a področje šele spoznavam, tu sem novinec.” Prepričan pa je: za krizo v zdravstvu so krivi zdravniki, za krizo v šolstvu učitelji, za krizo med pisatelji pa - pisatelji. Društvo naj se z zahtevami oglasi, če ima politično moč, poudarja, saj le tako lahko kaj doseže, prazne govorance in prošnje ne zaležejo. Pomudil se je tudi pri festivalu Vilenica: “Imeli smo sestanek s Kraševci. Razumem jih, na Ljubljano so vsi alergični, župani na obrobju ščuvajo zoper Ljubljano, kar je eden večjih grehov teh frajerjev po vaseh,” pravi Merc, ki ne razume niti pestovanja starih zamer: “Nekateri so se zapletli v preteklost. A Vilenica je biser, je slovenski 'brand', kakršnega drugod nimajo. Nagradila je izjemne evropske avtorje, dva sta šele zatem dobila Nobelovo nagrado. A nekateri se raje kregajo, ali bo trava pokošena ali ne ... Ne razumem!”

Ob izteku večera se je gost razveselil tradicionalnega daru Kulturnega kluba - domačinka Lorella Fermo ga je na karikaturi upodobila ob Orwellu.