Svinjske tačke, duša uporniškega Ankarana

ANKARAN > Zakaj je skupina Svinjske tačke tako znamenita, ni težko razvozlati. Njen ritem je hiter, glasba avtorska, člani predani, pevec karizmatičen. Če se jim je sprva zdelo, da jih koncertni odri ne zanimajo in se dolgo niso premaknili iz vadnice v ankaranskem bunkerju, so 10. januarja 2009 z nastopom na pomolu pod Valdoltro prelomili z anonimnostjo.

Skupina Svinjske tačke so kitarist Marino Lampe, pevec Bojan Pribac, basist Aljaž Kužner, bobnar Peter Veljačič in kitarist Sebastjan Jerman, kot svojega člana pa še vedno štejejo Mihaela Kosa - Bineta, člana prve postav. Ko ga je k rednemu služenju vojaškega roka povabila jugoslovanska armada in povabila ni mogel zavrniti, je v bend vstopil Aljaž Kužner. In ostal.

Bend kot družbeno gibanje

Svinjske tačke niso le pomemben predstavnik istrskega in slovenskega panka, temveč tudi bistveni del civilno-družbenega gibanja, ki je vodilo do nastanka samostojne ankaranske občine. Obenem so otrok tako imenovanega pankaranskega gibanja, katerega zibelka je bila že konec 70. let znamenita Ivančkova baraka in iz katere je scena svoje lovke razprostrla ter jih ustalila v ankaranskem bunkerju.

Omenimo še tonskega mojstra Alena Fekonjo, s katerim so spomini Svinjskih tačk tesno povezani in je nepogrešljiv del te glasbene zgodbe, za vrati večne lojalnosti do benda pa je še množica ljudi, ki Svinjske tačke spremljajo od vseh začetkov. Medtem ko je v ostalih istrskih mestih vladala metalska in še kakšna scena, so bili Ankarančani drugačni.

Bojan Pribac, danes pevec, je bil prvi bobnar Svinjskih tačk. Z Marinom Lampetom se spominja, da se je verjetno pisalo leto 1995, ko so se fantje dobili. “Kar tako brez veze smo se dogovorili za srečanje. Jaz, Marino in Bine smo imeli okoli 25 let in zaželeli smo si, da bi imeli bend.”

Sebastjan Jerman se jim je menda tudi pridružil “kar tako”: “Nisem pričakoval, da bomo skupaj naredili toliko kilometrov. Tačke so zatrjevale, da nikoli ne bodo delale nič, razen pile in igrale, kar mi je ustrezalo.”

Ko so se začeli koncerti, pa so se spremenile tudi želje. “Ko enkrat okusiš čar nastopanja na odru, se mu težko odrečeš. Drži, da bendi v vadnici zgolj vadijo, medtem ko rastejo na odrih,” prida Jerman.

Čeprav so bili njihovi koncerti bolj izjema kot pravilo, s čimer so še podžigali strasti, jih je pot vendarle odnesla po vsej Sloveniji. Minulo leto so končali na novogoriški Mostovni kot predskupina še kako oživljenih Nietov, doslej pa so v svojo knjigo spominov med najljubše spisali tri koncertne lokacije. Najbolj jim je ostal v spominu nastop na festivalu Rad bi bil normalen v Ravnah pri Cerknem, na drugo mestu uvrščajo alternativno luknjo Pumpa v Postojni, na tretje pa mariborsko Pekarno, kamor je z njimi romalo še za avtobus Ankarančank in Ankarančanov.

“Oboževalke, ki skačejo v prvih vrstah, so še vedno naše žene in sedaj tudi otroci. Vnuki pa jim bodo sledili,” misel o zvestem jedru oboževalcev, prijateljev pravzaprav, doda Marino Lampe.

“Posnemite vsaj tri pesmi”

In tako je sprva neresen bend postal dovolj resen, da se je za nekaj dni zaprl v studio in odtisnil za zgodovino.

Zgoščenko Meho so posneli v Studiu Ork, oblikoval jo je Mihael Kos - Bine, kot producent pa je nastopil Robert Likar. Njemu mu gre tudi pohvala za vsesplošno vztrajnost. “Brez Roberta Likarja, ki je vztrajal, naj ga že enkrat obiščemo in posnamemo vsaj tri pesmi, še danes ne bi imeli te zgoščenke,” nič kaj ponosno pove Pribac. Čas vse načenja in razjeda, nič drugače ni z bendi: “Komadi pa ostajajo večni.”

Rdeča nit vseh skladb je vsakdanje življenje slehernika, ki vstaja, hodi v službo, plačuje položnice, beži v naravo, preklinja politiko, živi tempa polno vsakdanje življenje, kot ga slišimo v komadu Družina. Ker nimajo težav s samoironijo, je posebna postala tudi njihova odrska oprema. Njen sestavni del so kravate, srajce in pogosto še spodnje hlače. Vse tisto, kar je del vsakdanje podobe vsakdanjih ljudi.

Naslovnica plošče Meho

In vendar se rdeče kravate in bele srajce upirajo uniformiranosti, kar potrjuje 13 posnetih skladb, tudi pesem Janez, za katero je besedilo napisal Bojan Jurjevčič iz skupine Jurki & Basisti. “Napisal ga je zase, vsebinsko pa se nam je zdelo zelo primerno in smo ga prosili, če ga lahko uporabimo. Privolil je in ponosno smo ga uvrstili na zgoščenko Meho,” pravijo člani zasedbe Svinjske tačke.

Povedo pa tudi, kdo je Meho. Dober prijatelj Robert Stepan, ki jih je pred dvema letoma mnogo prezgodaj zapustil. Sebastjan Jerman poudarja: “Ko smo se odločali za naslov albuma, smo imeli ogromno idej, ampak ... Bolj kot bend smo Svinjske tačke tudi gibanje in imamo svojo celico, svoje člane. Razlika med podporniki in nami je samo v tem, da Svinjske tačke stojimo na odru in na glas povemo razmišljanje nas vseh. Ko nas je naš prijatelj zapustil, se nam je zdelo prav, da se ga na takšen način spomnimo.”

Meho je lahko vsak

“Meho je konec koncev lahko spomin na kogarkoli med nami, ki smo ga izgubili in se ga radi spominjamo,” povedo člani benda, ki je na svoj način postal pojem družbene kritičnosti in panka pod Istrijani nasploh.