Supermagična moč otroškega izraza
Slovensko stalno gledališče bo v sodelovanju z gledališčem La Contrada predstavila svojim najmlajšim gledalcem novo predstavo Televizigra, ki je nastala po literarni predlogi priljubljenega italijanskega pisatelja Giannija Rodarija.
Televizigra je zabavna, interaktivna predstava o čarobnem mestu, ki se skriva znotraj velikega televizorja, v katerem se dogaja ogromno stvari in kjer živijo različni ljudje, ki se igrajo z vprašanji, predmeti, številkami in besedami. Scenarij in režijo podpisuje Samanta Kobal, v vlogi devetletnega dečka Marka pa igra Franko Korošec. V otroških predstavah glasba odigra pomembno vlogo in v tem primeru bo izvirna: avtorica zvočne kulise je Andrejka Možina, glasbo za songe pa je napisal Patrick Quaggiato. Avtorja ilustracij, fotografij in animacij sta Gaj in Blaž Stantič Kobal, kostume pa je ustvarila Mateja Čibej. Po današnji premieri v Mali dvorani SSG bo predstava gostovala po dvoranah osnovnih šol, vrtcev in društev. Koprodukcijo smo pobliže spoznali v pogovoru z režiserko Samanto Kobal.
Navadno starši ne priporočajo ogleda televizije, a vendar...“V eni od Rodarijevih pravljic pride junak domov, utrujen od dela in si želi gledati televizijo. A v trenutku, ko se prične televizijski program, se v dnevni sobi dogajajo čudne stvari. Junaki, ki bi morali biti na ekranu, skočijo v dnevno sobo našega presenečenega junaka, ga nadlegujejo z vremenom, kriminalkami, politiko ... Misel o 'nadlegovanju' z vsebinami, ki so na televiziji ali telefonih, je izhodišče za razmislek o tem, da ne smemo slepo slediti vsebinam, ki se pojavljajo na zaslonih. Niso vsebine tiste, ki nas vodijo, moramo biti mi tisti, ki jih izbiramo in se odločamo zanje. Predstava Televizigra je odskočna deska za domišljijsko igro, ki se lahko razvije iz vsebin, ki nam jih ponujajo ekrani in ne za pasivno buljenje v ekran.”
Kdo bodo glavni junaki in katere zgodbe bodo pripovedovali?“Glavni junak je Marko, devetletni fantek, ki ima v svoji sobi posebno televizijo, ki ji pravi Televizigra. Marko nikoli ne ve, kaj bo iz nje skočilo in nestrpno pričakuje trenutek, ko se bosta lahko skupaj igrala. In ko se čudežni predmet sredi njegove sobe zbudi, pridejo k Marku na obisk nono Berto, stara miš iz knjižnice, natakar iz pariške restavracije, detektiv Brane Dvemišinadan iz Amerike in navihani maček. Vsak junak s seboj prinese svojo zgodbo, ki se zgodi pred Markovimi in našimi očmi. Tista, ki pa ves čas nagaja, je nagajiva miška, ki jo Marko neuspešno lovi.
V predstavi se delci različnih zgodb prepletajo v doživljajski mozaik. Otroci imajo namreč to sposobnost, da se lahko istočasno igrajo sto in več različnih zgodb, se prelevijo v najrazličnejše like in za svojo igro uporabljajo predmete, ki jih imajo na dosegu roke. V veliki večini primerov to niso kupljene igrače. Če pa so, otroci 'razbijejo' strukturo in pravila igre, saj namembnost določijo sami glede na potrebe igre.”
Televizija ima čarobno moč. Katere bodo vaše magične spretnosti?“Supermagična moč je svoboda igre in otroškega izraza, ki je brezmejen in leti na krilih domišljije. Markova čarobna moč je, da se lahko sporazumeva s Televizigro in se z njo igra, je brezmejna domišljija, ki se ji prepusti.”
Predstava bo potovala po šolah in bo interaktivno nagovarjala občinstvo. Na kakšen način?“Interakcija bo delovala preko vseh čutnih kanalov, kot so vonj, sluh, vid, okus. Tudi telo bo potrebno malce razmigati pri iskanju nagajive miši. Gledalci bodo morali biti napeti opazovalci in pomagači, če bodo hoteli z Markom in ostalimi junaki ujeti nagajivo miš, ki se je prikradla v Televizigro. Interaktivnost je pomembna, kajti tako se ustvari skupnost, ki diha kot eden skozi celotno predstavo, a še posebej zato, ker gledalci niso samo pasivni opazovalci, ampak postanejo aktivni protagonisti zgodbe.”
