Stroga učiteljica je pod trdo skorjo skrivala blago dušo

IDRIJA > Marinka Svetina, avtorica knjige Gospodična Ida, ki jo je založba Bogataj nedavno predstavila v nabito polni galeriji Magazin, je nečakinja učiteljice Ide Petrič (1899-1986). Strah, ki ji ga je teta vcepila v kosti, ji ni olajšal pisanja. Pač pa ji ga je neporočena učiteljica - gospodična Ida - sama. Skrbno in dosledno, kot je počela vse v življenju, je namreč hranila arhivske dokumente, od družinskih, preko šolskih do poznejših iz let, ko je bila katehetinja.

Tragična zgodba dosledne učiteljice

Knjiga Gospodična Ida je napisana z ljubeznijo do portretiranke. Led, v katerega je stroga in nedostopna teta odela avtoričino srce, se je otajal, ko je Marinka Svetina odrasla in spoznala, da je bilo vse našteto le plod ljubezni do vseh, ki jih je Ida Petrič poučevala in jim na vse mogoče načine pomagala. Delala je v različnih šolah, od avstroogrskih preko fašističnih do prekmurskih in medžimurskih po prebegu v Jugoslavijo ter idrijske v povojnih letih. Učila je prva razreda, za “boglonaj” še jezike doma, desetletja po upokojitvi pa še verouk v idrijski župniji. Pomagala je urejati vse mogoče dokumente, vešča vsaj štirih jezikov je tudi veliko prevajala. Strogost, doslednost in predanost so bile edine ljubezni, ki jih je spoznala skozi tragično osebno in družinsko zgodbo globoko verne in narodno zavedne rodbine.

Vojna ji je na partizanski strani vzela vse tri brate, med njimi tudi avtoričinega očeta Stanka. Ker je to očetu Janezu strlo srce, se je po osvoboditvi Ida sama z mamo Antonijo prebijala skozi življenje v značilni rudarski hiši. Zvesta veri in bogu tudi tedaj, ko nanj, podobno kot v bivših državah, ni bilo več potrebno prisegati. Nasprotno, izkazovanje verske pripadnosti je za učitelje postalo prepovedano, podvrženo kaznovanju. A učiteljica Ida svojega prepričanja niti v socializmu ni skrivala.

Marinkin sin, pesnik Peter Svetina, je v uvodu v knjigo zapisal: “Sporočilo, ki ga skozi življenje in delo učiteljice Ide Petrič lahko razbiramo danes, ni samo to, da sta spoštljiva trma in dostojanstvo včasih BILA mogoča. Njena drža je mogoča tudi danes. Samo s to razliko, da bi jo danes poimenovali čudaštvo.”

Dragocen zgodovinski dokument

Ida se je v učiteljico izšolala pri uršulinkah v Ljubljani in leta 1921 v šoli v Zadlogu nastopila prvo službo. Pozneje je v fašistični šoli v Črnem Vrhu poučevala v slovenščini. Ker ni pristala na premestitev v južno Italijo, je pobegnila v Jugoslavijo. Do osvoboditve je poučevala v Prekmurju in Medžimurju, zatem pa se vrnila v idrijsko šolo. Do upokojitve leta 1952 je prestala 15 premestitev.

Knjiga Gospodična Ida prinaša napeto napisano družinsko sago in je tudi poučen zgodovinski dokument. Nevsiljivo predstavlja šolske sisteme, ki so se skozi tri države razlikovali kot noč in dan, ter njihove reforme. Dragocen je del o Prekmurju in grobi podvrženosti tamkajšnjih ljudi madžarskemu potujčevanju.

Knjigo skozi 166 strani dopolnjujejo arhivske fotografije, dokumenti in likovno delo učiteljice Ide iz časa šolanja pri uršulinkah. Na različno obarvanih straneh spomine na gospodično Ido naniza 21 njenih idrijskih učencev in cerkvenih dostojanstvenikov. Večina odkrito priznava, da je niso marali. Da so se je bali in ji zamerili, ko je kaznovala tudi telesno. Nekaterim, zlasti bodočim učiteljicam, pa je bila že tedaj vzor. Vsi priznavajo, da so ji danes hvaležni za ogromno znanja, narodno osveščanje in različno pomoč, ki jim jo je nudila. Kar tako, za “hvala lepa”. Danes vedo, pišejo, da se je pod trdo skorjo skrivala blaga duša.