Štorije iz gledališča: Pleša
Srebrno krilo lomi še zadnje sončne puščice, niti eni ne uspe, srebrnina jih lomi. Kakšna luža. Urni kazalci s počasnimi koraki leno zrejo v megličasto podobo kopnega. Pisalo se je zlato obdobje mojega teatrskega življenja. Bili smo ekipa, imeli smo predstave, režiserje, imeli smo direktorja g. Pelhana. Imeli smo publiko, kritiko, aplavze, imeli smo uspeh. Kako lepi spomini in kako oddaljeni - in vendar tu.
Buenos Aires, sedim v šarmantni stari kavarni Café Tortoni. Po stenah vabi moj pogled množica že malce patiniranih fotografij. Nikogar ne poznam. Zdi se, da bom tudi sam pomešan med te spomine, ki bodo po mojem odhodu takoj porumeneli v patinirano prihodnost gledajočih. Iz sosednjega prostora se vabljivo sliši ... Vstanem, s počasnimi koraki, skoraj v ritmu, stopim v tango. Eno telo, en sam eros, sama sta. Mi, nekaj nas, smo samo sence nečesa. V zraku plava dim cigaret, ki v mraku drgetajo kot utrinki. Zrl sem v dvoje enega, v neslišne stopinje, v zvoke ...
Moral sem se iztrgati iz tega fatamorganskega sveta, iz čudeža mamljivosti. Predstavo imam, tudi jaz, tudi mi, imamo čudež.
Aplavz. Teater trgajoče ječi, vsi stoje požirajo sliko, ki bo porumenela in postala odtenek trenutka.
Svetega.
Stojimo pred teatrom, se pogovarjamo, veseli smo. Nekdo se obrne k meni in me vpraša, kje je najstarejša igralka, bo prišla? Pogledam. Seveda, pravim, gospa ima kar nekaj dela, maska in vse ostalo, brez skrbi, bo že prišla ... Najbližji naši se zarežijo.
Ivo Barišič, član ansambla SNG Nova Gorica do upokojitve leta 2014