Stoječe ovacije za nadvse uglašeno gledališko iluzijo in moč skupnosti

TRST > Zgodba drame Kakor v nebesih, ki jo podpisuje švedski scenarist Kay Pollak, pri njeni tržaški uprizoritvi pa so moči združili Slovensko stalno gledališče, Mestno gledališče Ptuj in Glasbena matica, je pripoved o sila uspešnem vrhunskem dirigentu Danielu Dareusu (Jure Ivanušič), ki mora prekiniti uspešno kariero zaradi težav z zdravjem. Umakne se v manjši odročni kraj, kjer se glasbi, do katere je strasten, saj “mora prihajati od znotraj, sicer nima nikakršnega smisla”, prične nepričakovano posvečati kot dirigent cerkvenega zbora, kar privede do zanimivih preobratov tako v njegovem življenju kakor pri pevkah, pevcih ter celo njihovih bližnjih. V ospredju sta pravzaprav dve sili: moč skupnosti in moč umetnosti, razširjeni tržaški ansambel z gosti, ki prihajajo tudi iz pevskih vod, pa ju je odlično utelesil. Gledališka iluzija, da ima občinstvo pred seboj na koncu pravzaprav resnični pevski zbor, niti ni povsem iluzija: pod glasbenim vodstvom Patricka Quaggiata so se igralci prelevili v pevce (Tina Gunzek, Mirel Knez, Dejan Pevčević, Nikla Petruška Panizon, Vesna Maria Maher, Primož Forte, Danijel Malalan, Elena Husu in Gregor Geč, slednji je poskrbel tudi za enega ganljivejših prizorov), ki zmorejo večglasno petje. Jure Ivanušič, tudi sicer glasbenik, pianist in skladatelj, pa je z vlogo dirigenta prepričal do te mere, da so ga najbrž naslavljali z maestro še dolgo v noč. Z zborom “neuglašena”, vsak po svoje ljubosumna in neprijetna lovec Franko Korošec in zavrti duhovnik Romeo Grebenšek sta poskrbela, da se je zbor kot skupnost le še bolj povezal, za podkrepitev odrskega vzdušja pa je ves čas skrbela čelistka Andrejka Možina.