Staro Istro popelje v novo življenje
“Pri meni je vse Istra,” se nasmehne Edo Zanco. “Drugega ne morem ustvarjati. Ne znam in niti nočem.” V domači soseski, na Ulici OF v Kopru, na sedežu Skupnosti Italijanov v palači Gravisi, je na ogled postavil razstavo ArteFactus. Dvanajst podob rodne Istre bo na ogled še do petka.
KOPER > Njegova družina se je iz Oprtalja v Koper priselila leta 1964, svoje skulpture pa je Edo Zanco prvič na ogled postavil pred dvanajstimi leti, že tedaj v palači Gravisi, nasproti katere živi in ustvarja. Zatem so se zvrstile še razstave v Izoli, Koštaboni in Truškah.
Umetnik samouk piše poezijo in mojstrsko obvlada les, kovine, kamen ... “Po poklicu sem strojni ključavničar, lotim pa se vsega, od elektrike do vode. Samo delati moraš in se učiti - do konca življenja,” pravi.
Od ropotije do umetnine
Z umetniškim navdihom starim predmetom vdihuje novo življenje. Kar bi končalo med ropotijo, zaživi kot skulptura. “Glavni cilj je reciklaža,” prikima. “Veliko ljudi vrže stran marsikaj, kar bi še lahko uporabili.” Ko le more, dela reklamo ekologiji. Danes sta največja problema pomanjkanje vode in preobilje smeti, opozarja. Žalosti ga malomarno obnašanje mnogih, za kar bodo plačevali naslednji rodovi.
Sam postopa drugače. Nad napisom Istra v platnenih hlačah so na razstavi v okvir ujeti kosi ponošenih kavbojk in žakljevina - ni jih vrgel v smeti, ampak ustvaril edinstven prizor istrskega mesteca s prepoznavno arhitekturo.
Največja v dvorani je lesena Pretorska palača, polna simbolike. Nekatere odprtine so okna, a skoznje zeva tudi praznina. “S temi luknjami se je začelo,” pravi Zanco. “Ko sem bil mlajši, sem hodil po Istri in opazoval zapuščene hiše, vse te luknje v njih ... Oblasti, ne lokalni ne državni, sploh ni mar, sem ugotavljal.”
Tu so še boškarin, osel, istrska cerkev, kralj Epul ... Najbolj pa je Zanco ponosen na kozo, ki mu jo je uspelo ustvariti iz samo dveh kovinskih kosov: “S tem zgoraj so iz zemlje jemali čebulo, to spodaj pa je del stare prikolice,” pokaže. Enostavno, domiselno in prepoznavno!
Niso naprodaj
Na razstavi je med dvanajstimi eksponati samo eden, ki ni njegova last - Šavrinka. Ustvaril jo je, ko mu je znanec pokazal kose razpadlega voza in vprašal, ali bi iz tega lahko kaj nastalo. Za razstavo si je Zanco to skulpturo izposodil, vse druge so njegove. In niso naprodaj. “Ker so narejene iz starih kosov, nobene ne morem ustvariti še enkrat,” pravi. “Če bi delal iz novega materiala, ki bi ga kupil v trgovini, bi se lahko ločil od njih. Poleg tega bi delal hitreje. Tako pa gre počasi - dvanajst komadov v dvanajstih letih. Koliko časa, bencina, denarja gre za to! Kdaj porabim cel konec tedna, ne da bi dobil en sam kos.”
Nekoč so se po Istri hitro odrekli marsičemu, danes pa se zavedajo vrednosti kulturne dediščine. “In kosov je zmeraj manj, težko jih je že kupiti, kaj šele dobiti zastonj,” pravi Zanco.
Z obiskovalci razstave rad klepeta o umetnosti in Istri. Najbolj ga razveseli konstruktivna kritika: “Skoraj vsi samo površno hvalijo. Iz tega se nič ne naučim. Raje imam, da mi človek pove, kako bi lahko kaj naredil drugače, boljše.”
