Spontan glas, ki poje direktno iz življenja

Bakalina je trenutno najbolj vroč projekt Janija Kutina iz Čadrga nad Tolminom. Še odmeva nastop na proslavi ob 300. obletnici Tolminskega punta, kjer je kot neusmiljena kritika družbenih razmer zazvenela pesem Kravatarska in takoj osvojila pozicijo nekakšne neformalne himne novodobnih puntarjev, pred časom pa je duo izdal tudi nov CD z naslovom Žbrejnkl.

Čadrg postopoma prevzema vlogo glasbene prestolnice na Tolminskem, predvsem zaradi odmevne produkcije, ki jo ustvarjata brata Jani in Samo Kutin. Še malo, pa bomo pisali “Tolmin pod Čadrgom”. Jani, ki je ostal na kmetiji ima sicer za ustvarjanje vedno manj časa, toda Bakalina, v kateri podlago Janijevemu petju s harmoniko ustvarja Renata Lapanja, je pristen in izviren dodatek kmetskemu življenju. Nekakšna sol na rano. Četudi včasih hudomušna, skoraj malo “žleht”, najraje pa prostodušno iskrena in “ljudska”.

Bakalina, Žbrejnkl, založba Macafizelj, 2013, cena: določi jo kupec sam: www.macafizelj.si

Pesmi so, tako Jani, tudi po sili razmer povsem preproste. Iz dveh razlogov - iz prej omenjenega pomanjkanja časa, pa tudi zato, ker je najbolj smiselno vse reči povedati preprosto, če hočeš zajeti večji krog poslušalcev.

Vsi, ki dokaj pozorno in redno spremljamo čadrški glasbeni čudež, seveda hitro opazimo, kako odprt je ta svet: začetki z eksperimentiranjem in konkretno glasbo so se počasi modificirali v najrazličnejše smeri in vsebine, glasbeniki so prihajali in odhajali, nekakšen boom pa je vse skupaj doseglo s skupino Salamandra Salamandra, ki je postala prepoznavna v širšem okolju.

Trenutno najbolj aktualna sta dva dua, Najoua in Bakalina. V prvem Samo nekako nadaljuje z zvočnim minimalizmom in eksperimentiranjem (o plošči smo v PN že poročali), z Bakalino pa smo dobili slovensko verzijo žlahtne folk godbe, kjer se je ljudski glas združil z nadvse inteligentno percepcijo in v besedilih skompresiral točno tiste emocije in spoznanja, ki ljudem brlijo po glavah, a jih ne znajo tako artikulirano izpovedati. Takoj povejmo, da Bakalina ni ljudska varianta znamenitega Iztoka Mlakarja, kjer je čutiti umetelne (pod)tone, temveč je spontan glas, ki poje direktno iz življenja, okolja, situacije. O glasbi na plošči veliko pove že posvetilo v narečju: ”Usem udamačenim n padiujanim, kantrabantarjem n puntarjem, piščancem n pasrancem, aštirjem n kuharcam n brihtnim n naumnim.”

Namenjena je torej vsem, dvanajst objavljenih skladb pa je razdeljenih na sklope z naslovi - tragikamedije, puntarske, paviedke in balade. V pesmih se prepletajo vsakdanje tegobe življenja, spomin na prednike in tradicijo, nekaj je šaljivih in navihanih … Lahko bi rekli, da gre za uglasbeno poezijo, ki je kot pravljica. Beleži in sanja, se spominja in načrtuje, premišljuje in odgovarja, sonči pa se tudi v takih modrostih, kjer do izraza pride bridka resnica spoznanja: “Slovenci sma napriedni n moderna staramuodni, / usi veseli živima u deželi vinaruodni, / ma tuo ni dast de viedli bi kuod čakaje nas skapci, / ad zmeri tiel sma bit use, ma skuoz sma bli le hlapci.” (Pridiga)

JOŽE ŠTUCIN


Najbolj brano