Spomnimo se Marcela Prousta
Francoski pisatelj Marcel Proust je izdihnil pred točno 100 leti, pri komaj enainpetdesetih, a nam je zapustil osupljivo bogastvo: obsežen romaneskni cikel Iskanje izgubljenega časa, o katerem so včeraj razpravljali na simpoziju na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Ponatis pri Beletrini kot osma knjiga spremlja še doslej neposlovenjenih Petinsedemdeset listov.
Magdalenice, kajpada, pecivo, namočeno v lipov čaj - to spodbujevalno specialiteto, ob kateri se na lepem razprejo vrata spomina, poznajo tudi mnogi, ki se s književnostjo ne ukvarjajo poklicno. Iz šolskih beril je segla v splošno zavest. Le redki pa se pretolčejo skozi več kot 3000 strani, kolikor obsega celotno Iskanje izgubljenega časa, zdaj spet na voljo v slovenščini.
Marcel Proust (1871-1922) je most med francoskim realizmom in moderno prozo zgradil v sedmih romanih, ki so izšli v letih 1913-1927, trije po njegovi smrti. V prevodu smo knjižni septet dobili v letih 1963-1997 pri DZS. Prevedla ga je Radojka Vrančič (1916-2009) - tako virtuozno, se pridušajo francisti, da nam slovensko Iskanje lahko zavidajo sami Francozi!
Nagrado Radojke Vrančič prejme Živa Čebulj
Nagrado Društva slovenskih književnih prevajalcev, poimenovano po prevajalki Radojki Vrančič, ki ostaja živa skupaj z ljubim Proustom, letos prejme Živa Čebulj za prevod pesniške zbirke Andree ChedidUbesediti pesem (Književno društvo Hiša poezije). “Prepesnitve se premišljeno izogibajo pastem, ki jih notranji logiki slovenščine nastavljajo zakonitosti francoske skladnje in oblikoslovja (in obrnjeno), ter navdihnjeno izrabljajo potenciale ciljnega jezika, gibkost in bogastvo njegove pridevniške in glagolske izraznosti,” so v utemeljitvi med drugim zapisali žiranti Štefan Vevar, Vasja Bratina, Saša Jerele, Marjanca Mihelič in Maja Šučur. Nagrado bodo podelili 24. novembra v okviru Slovenskega knjižnega sejma.
Zavrnjen s pecivom vred
Ko je pri 42 letih iskal založnika za uvodni roman V Swannovem svetu, je Prousta bremenil sloves snoba, salonskega literata. Pri Gallimardu so ga brez oklevanja zavrnili. Pisatelj André Gide, siva eminenca uredniškega odbora na založbi, je pozneje zavrnitev označil za sramotno in pojasnil, da ga je med prvim branjem zmotil prav antologijski prizor obujanja spominov ob pecivu in čaju - take banalnosti naj ne bi sodile v literaturo, sploh pa nikakor ne pripomorejo k reševanju sodobnega sveta.
O tem in še marsičem, kar je spremljalo naslednje, pri predramljenem Gallimardu izdane romane V senci cvetočih deklet, Svet Guermantskih, Sodoma in Gomora, Jetnica, Ubežnica in Spet najdeni čas,nas v spremni besedi k doslej neposlovenjenim Petinsedemdesetim listom seznanja prevajalke te, osme med knjigami, profesorica in pisateljica dr. Katarina Marinčič. Besedilo, ki obsega dobrih sto strani, je hranil založnik Bernard de Fallois (1926-2018), pot med platnice pa je našlo šele nedavno, po založnikovi smrti. Je zbirka fragmentov, zapiskov, skic iz leta 1908, ko je Proust začenjal snovati Iskanje. Že tu prepoznamo nekaj značilnih potez, ki pa jih je mojster izbrusil šele pozneje, v Iskanju, značilnem po dolgih, vijugavih, premišljeno sestavljenih povedi, v katerih ga spominski tok popelje marsikam. Tudi do premišljevanja o ljubezni - ta je zanj zgolj sad domišljije, iluzija, ki ob uresničitvi nujno razočara. Nikakor ne samo homoerotična, ki jo je v romanih prikrival, dokler je bila živa mati, zanj osrednja oseba. Se pa Iskanje ponaša z najbogatejšo zbirko živopisnih literarnih likov v 20. stoletju - skoraj 600 se jih zvrsti.
Proust je vse prej kot solzav, sentimentalen pisatelj, ravno nasprotno, od očaranosti je prek razočaranja na več ravneh dosegel ključno ironično distanco. Zdaj se miza šibi pod knjigami - ni več izgovorov, treba je brati.
