Spomini na Ottavia Brajka in njegovo zapuščino: narodnozabavno glasbo je cepil s primorsko dušo
Vest, da se je poslovil Ottavio Brajko (1942-2025), ki je s svojim ansamblom na Primorskem med prvimi “uvozil” narodnozabavno glasbo in jo cepil z vplivi primorskega, istrskega in kakopak izolskega okolja, je v marsikom vzbudila občutek izgube še enega delčka kolektivne zgodovine, marsikdaj tako samoumevne, kot je morje slano. Zdaj je čas za spomine, vtise, mnenja ...
ISTRA > Ottavio Brajko je veljal za ambasadorja Izole, zato smo po spominih najprej povprašali kantavtorja Draga Misleja Mefa, še enega, brez katerega si Izole danes ni mogoče zamisliti: “Najprej je treba vedeti, da je bil Ottavio Brajko velik veseljak, užival je v igranju, a še pred harmoniko je igral klarinet v ansamblu Vandrovčki, iz katerega sta potem kar dva člana zamenjala klarinet za harmoniko. Kot mladi smo bili seveda veliko bolj naklonjeni novemu valu, a spominjam se, da smo v študentskem domu vseeno peli njegovega Pompjerja (Ko sem bil še za pompjerja, op.a.). Iz kasnejše dobe pa ostaja spomin na zabavo, na katero smo bili povabljeni, kjer je igral tudi Ansambel Ottavia Brajka. Na oder so se vsi trije postavili v vrsto in zdelo se mi je, da je bilo v tistem energičnem nastopu tudi kar nekaj punka. V bistvu je bil Ottavio Brajko rock'n'roll!”
“Danes mi je žal, da nisem sprejela vabila”
Ivica Vergan, pevka zasedbe Primorski fantje, pravi, da so Ottavia Brajka od nekdaj občudovali in ohranjali z njim pristne stike : “Obiskali smo ga tudi ob njegovi 80-letnici, bili prisotni, ko so na izolski Lonki po njem poimenovali Brajkov oder. Ves čas smo spremljali njegovo kariero, pot in ustvarjanje, na neki način je bil torej naš vzornik. Mene je celo povabil, da bi se mu pridružila na ameriški turneji, a takrat sem bila še zelo mlada, imela sem majhne otroke in se nisem odločila. In danes mi je žal. (smeh) Vsekakor pa smo ga od nekdaj občudovali in bili v skrbeh, ko smo izvedeli, da je zbolel. Umanjkanje takega legendarnega glasbenika, poznavalca dobre glasbe in lepe slovenske besede, je velika izguba. Cenimo ga in spoštujemo, zato bomo tako kot doslej na naših nastopih še velikokrat izvajali njegove pesmi. Tako bo šla ta glasba naprej, nenazadnje je naša primorska narodnozabavna glasba precej drugačna od ostale. Smo veseljaki, a bolj romantični, nežni. Morje, večer, harmonika, kitare, petje, kakšen kozarec dobrega vina ob dobri družbi, a sottovoce, ne razbijaško. In če je bila zraven še kakšna mandolina, je bil večer popoln. In ne pozabimo: ob njegovi glasbi so se rojevale tudi ljubezni. Od predlani, ko smo izgubili našega Bogdana, Primorski fantje prirejamo Večer primorske glasbe in pravkar smo predlagali Centru za šport in prireditve, da bi ga letos posvetili Ottaviu.”
Drago Mislej Mef
kantavtor
“Na oder so se vsi trije postavili v vrsto in zdelo se mi je, da je bilo v tistem energičnem nastopu tudi kar nekaj punka. V bistvu je bil Ottavio Brajko rock'n'roll.”
Spoštoval je zgodovino in kulturo Istre
Emil Zonta, istrski glasbenik in etnomuzikolog, nekdanji tonski mojster in glasbeni urednik na Radiu Koper se spominja pogovorov z Ottaviom Brajkom: “Rada sva kdaj poklepetala o istrskih inštrumentih in glasbi, ob neki priložnosti sem se s harmoniko tudi pridružil ansamblu. Sicer pa sem ga zelo spoštoval, ker je bil kot človek tudi sam zelo spoštljiv do kulture, preteklosti, do zgodovine Istre. Ker ga je zanimala avtohtona kultura, sva se ob naključnih srečanjih, vedno zaklepetala. In prav to njegovo zanimanje je bilo očitno tudi pri igranju harmonike, saj je vanj vnašal tudi tradicijo igranja harmonike v našem istrskem prostoru. In enako je bilo s petjem. Ker ga je zanimala preteklost, jo je z glasbo prinašal v sedanjost.”
Orali so ledino in tlakovali pot mlajšim
Mitja Kodarin, pevec, kitarist in harmonikar zasedbe Ne me jugat, se spominja, da je Ottavio Brajko zaznamoval že njegovo otroštvo: “S starši sem šel pri šestih, sedmih letih na ribiški praznik, ko je igral njegov ansambel, kar je bil zame izjemen dogodek, saj je imel moj nono doma njegovo kaseto. Takrat nismo imeli doma velike izbire kaset, a da sem v živo srečal izvajalcev z ene od njih, je naredilo močan vtis. Kasneje sem tudi sam začel igrati harmoniko in spominjam ribiškega praznika, na katerem je bilo srečanje harmonikašev, ki še danes obstaja, na katerem sem tudi jaz imel enega svojih prvih nastopov. Po njem smo šli z nonotom na pijačo, na kateri se nam je pridružil Ottavio, ki je bil njegov prijatelj, in pokojni Bogdan Gerk. Meni, kot otroku, ki ga je občudoval, je bilo to doživetje nekaj fantastičnega. Z našo skupino Ne me jugat nismo nikoli nastopili z njim, a smo se poznali in se medsebojno spoštovali, se kdaj tudi družili. Nenazadnje pa je v našem repertoarju vselej kak Ottaviov komad. A najpomembneje je, da je Ansambel Ottavia Brajka takrat oral ledino in tako kot tudi drugi primorski bendi, od Kameleonov, Faraonov, Primorskih fantov do Platane in drugih, tlakoval pot, da je bilo nam kasneje veliko laže začeti, nadaljevati in se uveljaviti.”
Mitja Kodarin
pevec in kitarist
“Najpomembneje je, da je Ansambel Ottavia Brajka takrat oral ledino in tako kot tudi drugi primorski bendi, od Kameleonov, Faraonov, Primorskih fantov do Platane in drugih, tlakoval pot, da je bilo nam kasneje veliko laže začeti, nadaljevati in se uveljaviti.”
Emil Zonta
etnomuzikolog in glasbenik
“Prav to njegovo zanimanje je bilo očitno tudi pri igranju harmonike, saj je vanj vnašal tudi tradicijo igranja harmonike v našem istrskem prostoru. In enako je bilo s petjem. Ker ga je zanimala preteklost, jo je z glasbo prinašal v sedanjost.”
Ivica Vergan
pevka
“Tako bo šla ta glasba naprej, nenazadnje je naša primorska narodnozabavna glasba precej drugačna od ostale. Smo veseljaki, a bolj romantični, nežni. Morje, večer, harmonika, kitare, petje, kakšen kozarec dobrega vina ob dobri družbi, a sottovoce, ne razbijaško.”
