Slovo v dežju

DOVJE > In deževalo je, vztrajno, žalobno in brez prestanka, ko smo se na malem pokopališču na Dovju poslavljali od velikega Mihe Baloha, viharniškega očeta in ... Nekoč davno sva se, v znamenitem hrošču, ustavila na počivališču pri Jakobu Aljažu, na mojo srečo je bilo gostišče zaprto. Gromko je tulil v nebo: Tukaj me boste pokopali! V lepem vremenu ponuja Dovje zares razkošen pogled na gorenjske vršace, tako rekoč luksuzne ... Imeti lep razgled še potem, ko si že v zemlji, je še ena Mihovih domislic, vredna občudovanja in spoštovanja. Rad je režiral svoje in drugih življenja, če je le imel priložnost, a še pogosteje so mu ga drugi ...

Na deževen decembrski dan smo bili torej pogrebci neme priče zadnjemu slovesu od tega neverjetnega, nepozabnega človeka. Ob melanholični mehki viži Adamičevega Bluesa hrepenenja iz antologijskega filma Ples v dežju, ki je Miho ustoličil kot igralsko zvezdo, smo obstali pred žaro z napisom, ki upove njegovo bistvo: Miha Baloh, naša zvezda.

Pomislim: z nepozabno vlogo Petra v znamenitem filmu Ples v dežju (nepozaben je, ko tava v pižami med trugami!) je zgolj utrdil sloves odličnega filmskega igralca. Izjemen igralski talent je pokazal že prej in takoj v filmu Veselica, ga nato naravnost garaško razvijal in skoraj obsedeno razkazoval po slovenskih odrih od Maribora do Trsta, od Jesenic do Ljubljane, v jugoslovanskih in evropskih filmih in nadaljevankah; potihoma se strinjam z vsem, kar sem prejšnji dan prebrala v Mladini. Na postavnega igralca z markantnim obrazom in mehkim glasom je v slovenskih filmih pogosto neusmiljeno deževalo, nas je vnovič opomnil Marcel Štefančič jr., eden od izbranih govorcev ob Mihovem slovesu. (Ta hip, ko stojim na dežju, se mi Miha prešerno smeje, celo reži, in kljub črni opravi je ves obsijan s soncem ...)

Poklon v Drami
“Kar je počel, je počel s strastjo, do konca,” je Balohova hči Irena Urbič dejala na včerajšnji komemoraciji v SNG Drama Ljubljana, kjer je igral že v petdesetih in šestdesetih letih, se tja vrnil leta 1977 in v desetletju zatem ustvaril več izvrstnih vlog. Vmes je bil član ansambla tržaškega teatra, je spomnila ravnateljica Drame Vesna Jurca Tadel. Njegovo filmsko delo je predstavila Majda Širca, Igor Samobor pa je poudaril, da je Baloh imel rad mlade ljudi, ker je bil tudi sam večno mlad. Pa “drzen in predrzen, duhovit in patetičen, srčen, zmeraj glasen, širokega zamaha, a zmeraj gosposki”. Ivo Ban je ocenil, da je bil vsak Balohov nastop pred kamero nekaj posebnega, vsak zase presežek: “Malo je igralcev, ki bi bili s kamero tako pristno na ti.” Saša Pavček je dodala, da so o njegovem igralskem delu vsi vedno govorili z iskrenim občudovanjem in da bo tako tudi v prihodnje. Najstarejši nekdanji član Drame Jurij Souček se je Balohu poklonil s pesmijo Pavla Golie, poroča STA.

Pred Marcelom se mu je v imenu domačinov, kot častnemu občanu rodnih Jesenic, v doživetem nagovoru poklonila Branka Smole, direktorica Gledališča Toneta Čufarja, Mihovega prvega odra. Naslikala ga je kot šegavega človeka širokega srca brez dlake na jeziku. Kot čudovito tkan prt je pred pogrebci razprostrla človeške in duhovne vezi, ki so Miho Svetovljana vračale v rodni kraj, med njegove drage ljudi. Zanje je bil Balóhov, ne Báloh, spomin je pospremila z anekdotami iz njegovega zadnjega živega desetletja, ko se je vrnil živet v rojstno hišo. Majda Širca je povzela njuno druženje ob obujanju nikoli dokončane televizijske serije Vodnik po Ljubljani, ki je od sedemdesetih let čemela v pozabljenih škatlah televizijskega arhiva in v kateri je bil Miha na vrhuncu igralske ustvarjalnosti in zrele moške lepote. Devetdesetletnika je iz jeseniške pozabe in osame uspela zvabiti v Kinodvor, da je skupaj z drugimi še živimi akterji te izgubljene zgodbe obudil spomine na tiste neverjetno smele televizijske čase. Utrne se mi grenka misel, da nihče še ni ujel njegovega dolgega in zanimivega življenja, dogodivščin in srečanj z znamenitimi Slovenci in tujci, v kakšno dobro in debelo knjigo spominov, kot so je bili deležni njegovi prijatelji igralci. Igralski ceh je na slovesu od Mihe poosebljal prvak ljubljanske Drame Igor Samobor. Kot mlad igralec si je z igralsko legendo, ko se je pod težo let vrnil na oder v nacionalno gledališče, da zasluži penzion, delil garderobo ... in najbrž marsikatero igralsko skrivnost. Vse to je zadržal zase, s cmokom v grlu mu je v slovo namenil Zdravljico, ki se mu je sestavila v toplo tiho meditacijo. Mihovo ljubezen do Prešerna je z občutkom do slovesnega trenutka dopolnil Vlado Kreslin in mu zapel O, Vrba, srečna, draga vas domača ... Toplo mi je bilo pri srcu. Vem, da je Miha vse življenje čutil intimno povezanost s Prešernom, kot da bi bil njegov neposredni potomec, nezakonski sin, vnuk in pravnuk hkrati ... Pogrešal je njegov svobodnjaški duh med Slovenci in ga vse življenje strastno iskal, med pesniki in umetniki vseh baž in sort. V zrelosti je svoje mrtve prijatelje in druženja ob kozarcu cvička neznansko pogrešal.

Še naprej se je na nas, pogrebce, žalobno usipal ledeni dež, ko so obredje slovesa dostojanstveno prevzeli duhovni možje. Cerkveni obred je bil, na željo pokojnega, ekumenski. Iz Velikih Lašč, slovenskih Aten, odkoder imam čudovite spomine na druženja z Miho, Vidmarjevima, Javorškom, Ksenijo Hribar, Matjažem Vipotnikom, je v vijolični duhovniški opravi prišel nekdanji jeseniški župnik Andrej Ojstrež. Prišel je izpolnit obljubo grešnemu prijatelju, da bo z njim ob slovesu, in mu namenil tople spomine na njune duhovne pogovore na Balohovini. Vlogo pogrebnega duhovnika je za njim po službeni dolžnosti zelo spodobno izpeljal mladi jeseniški kaplan Tine Povirk, ki pokojnika najbrž ni niti poznal. Ob Mihovi žari je žalni zbor z izbranimi besedami sočutja žalujočim, v imenu Trubarjevih častilcev med nami, pretanjeno nagovoril še evangeličanski duhovnik Geza Filo, ker evangeličanskega škofa Geze Erniše, Mihovega prijatelja, žal ni več na tem svetu. Cerkvenemu delu slovesa so štirje ubrani moški glasovi kvarteta Lipa dodali še enega najlepših psalmov, kar sem jih slišala doslej, starodavne tolažilne svete besede, ki odzvanjajo v vsakem živem bitju. Isti vrli pevci so mu ob grobu, ob borčevskih praporih, zapeli pretresljivo partizansko pesem Počiva jezero v tihoti. Nato je duhovnik blagoslovil grob in Mihi namenil zadnje besede. In večna luč naj mu sveti.

Dolgo smo se, zbrani z vseh vetrov, vsak v svojem notranjem monologu, poslavljali od Mihe Baloha, vsi na različne načine povezani z njim kot človekom ali z njegovo igralsko slavo. Če že ne bo večna luč njemu svetila, nam bo on svetil iz groba do konca naših dni.