Matej Šurc: “V Sloveniji vlada molk o pedofiliji v Cerkvi”

KOPER • Govora je bilo o knjigi Vsega hudega me brani, podnaslovljeni Spolne zlorabe v Katoliški cerkvi in njihovo prikrivanje, izpod rok preiskovalnega novinarja Mateja Šurca. Avtor, ki je skupaj z Blažem Zgago v trilogiji V imenu države razgaljal orožarske posle v času osamosvojitve, se je tokrat lotil teme, ob kateri vsi dokumenti odpovedo. “Pri razkrivanju trgovine z orožjem dobiš papirje, jih analiziraš in prosiš za dodatna pojasnila,” je dejal Šurc. “A mislite, da duhovniki delajo selfije z žrtvami v spovednici?” je cinično pripomnil.

Bohinj, lep in temen

Šurc ne skriva osebnega motiva za pisanje knjige. Odrasel je v Bohinju, kjer se je zgodila večina zlorab, o katerih priča knjiga Vsega hudega me brani. “Če tega ne bi napisal, bi ogrozil svojo moralo,” je priznal. “Bohinj je lep. Ima pa tudi temno plat.”

Na vasi - in okolica Bohinja ni nikakršna izjema - velja nenapisano pravilo, da vsi vse vedo, a nihče ničesar ne ve. Govorice obstajajo, dokler ne zahtevajo odgovornosti. Takrat se razblinijo. “V Sloveniji vlada molk o pedofiliji v Cerkvi. Do neba vpijoč molk,” je bil neposreden.

Večina knjige temelji na resničnih pričevanjih žrtev. Šurc jih imenuje Polona, Metka, Urška, Jure in Metod. Pa tudi drugi dijaki ter študenti iz ljubljanskega samostana. Pa dečki iz DR Konga. Imena je spremenil, da bi jih obvaroval pred pritiski. Vršilec zlorab, zbranih med platnicami, pa je Marjan Zupanc, ki je bil, mimogrede, med letoma 1967 in 1971 tudi prefekt vipavskega semenišča. Premeščali so ga iz župnije v župnijo, svoje zlorabe pa je brezsramno nadaljeval.

Z Matejem Šurcem se je v knjigarni Libris pogovarjala Draga Potočnjak.

Foto: Aljaž Novak

Izbiral je žrtve iz disfunkcionalnih družin

Zupanc je, kot je jasno iz pričevanj, za svoje žrtve izbiral otroke iz disfunkcionalnih družin. “Psihologija teh storilcev je povsod enaka. Bodisi v Bohinju bodisi v Afriki, kjerkoli,” pravi Šurc.

A tu je še detajl, srhljiv, skoraj literaren, a žal resničen. Zupančev zašiljen noht. Šurc se Zupanca spominja prav po njem. Bila sta namreč družinska prijatelja. “O njem nisem vedel veliko. Spomnim se le tega zašiljenega nohta.” Ta noht je Zupanc med zlorabami zapičil v roke žrtev, kot bi bil nekakšen simbol zla, ki se skriva za avtoriteto.

“Priznam, nikoli ga nisem imel rad,” se je spomnil Šurc. “Sem ga pa spoštoval. Ker mi je stara mama rekla, da je duhovnike treba spoštovati.”

“Kako ste vi izzivala župnika?”

Dokumentov je imel Šurc, kot pravi, malo. Zanašal se je na neposredna pričevanja žrtev, ki so mu, kot je povedal, kratile precej spanca. Imel je pa transkripte nekaterih zaslišanj, ki razkrivajo še drugo črno piko sistema. Policijska vprašanja žrtvi, v smislu “kako ste vi izzivala župnika?”.

Ena izmed žrtev je o zlorabah povedala materi, ki ji ni verjela. Povedala je očetu, ki se o tem ni želel pogovarjati. Kasneje je povedala možu. Ta je sklepal, da ga je varala z župnikom in na to odgovoril s tepežem. “Pir, šnops pa batine,” je povzela svojo zakonsko realnost. Zloraba se je torej nadaljevala v drugih oblikah, le protagonist se je zamenjal.

Pomembno vlogo pri razkritjih ima tudi zavod Dovolj.je, civilna iniciativa, ki si prizadeva za podporo žrtvam in ničelno toleranco do zlorab. Njihov koordinator Janez Cerar je Šurcu zaupal svojo zgodbo. Zlorabil ga je duhovnik Jože Planinšek, član misijonske družbe lazaristov. Molčal je. Nato je spoznal argentinskega Slovenca, ki je prišel v Slovenijo, da bi postal duhovnik. Zlorabil ga je isti človek. “To bi lahko preprečil,” si je rekel Cerar.

Spremno besedo za knjigo Vsega hudega me brani je napisala dr. Teja Brooks Pribac. Tudi ona je žrtev. Leta 1992 jo je v Mesečevem zalivu prvič posilil duhovnik Boris Kretič iz koprske škofije.

Sojenje nekdanjemu jezuitu Marku Rupniku se nadaljuje za strogo zaprtimi vrati.

Foto: Profimedia

Grožnje in molk

Pred izidom knjige je Šurc o tematiki javno spregovoril. Od nadškofa Antona Stresa je tedaj prejel grozilno pismo. Kot novinar mu je, kakopak, odgovoril z vprašanji, a odgovorov nikoli ni prejel.

Šurc ima glede tega sicer posebno stališče. “Novinarji nimamo zares pravice raziskovati teh zgodb,” je presenetil prisotne. “Edini, ki imajo to pravico, so tisti, ki so zlorabe preživeli.” In vendar, če bi čakal, knjige menda nikoli ne bi končal. “Ne mine dan, da se ne oglasi nova žrtev.”

Avtor ob vsem tem vztraja, da knjiga ni napad na vero ali Cerkev kot skupnost vernikov. “Ni namen, da bi kdo Cerkev ali vero zasovražil. Žrtve pa imajo to pravico.”

Draga Potočnjak je v šali dejala, da Matej Šurc “dreza tja, kamor ni treba”. Res je, a morda je problem prav v tem, da predolgo ni drezal nihče. In zato je bila groza v Librisu tako glasna.