Slike, polne živahnih barv in žuboreče vode

ILIRSKA BISTRICA > Leta 1936 v Knežaku rojen Jože Šajn je bil v letih 1959-1977 likovni pedagog na bistriški osnovni šoli, zatem pa si je pridobil status svobodnega umetnika. V njegovem obsežnem opusu, na ogled tudi v spletni galeriji www.jozesajn.com, je največ pejsažev in človeških figur, zlasti zanj značilnih vešč, kakor jih imenuje.

Navdiha mu ne manjka niti po upokojitvi, kar v galeriji Doma na Vidmu te dni dokazuje razstava Bistriške impresije v času, na kateri je slikarski samouk zbral 16 platen, poslikanih v zadnjem letu in pol.

Na vojaškem platnu

“Vse sem naslikal z lopatico, ne s čopičem, zato tudi tako debeli nanosi. Z barvami tokrat res nisem šparal,” se smeji med sprehodom vzdolž platen, na katerih je svojstveno upodobil prizore iz domačega kraja, tako Bistrice kakor Trnovega, vse kajpada zabeljene z živahno domišljijo.

Na več slikah ima posebno mesto grič s cerkvijo sv. Petra. “Kot mulček pri sedmih, osmih letih sem hodil k teti v Šembije, kjer je bila velika kmetija,” se spominja. “Zelo rad sem bil v naravi, kosil sem in z roba podtaborske stene gledal temnozelen griček, porasel z visokimi smrekami. Med njimi je bilo videti tudi bel zvonik s škrlatno rdečo streho.”

In prav na tem griču, ki ga je iz daljave občudoval že kot otrok, zdaj živi z družino, ustvarja in meditira, kakor je zapisal v spremnem katalogu. Tam tastove slike interpretira umetnostna zgodovinarka in likovna kritičarka Anamarija Stibilj Šajn. Poudarja slikarjevo zvestobo intimnim željam in subjektivni izkušnji, ki ju Šajn ne podreja slogom in trendom, njegovo vitalnost, raznolikost likovno-formalnih rešitev, pristopov in tehnik, širok vsebinski razpon, drzno in odločno nanašanje oljnih barv, prepletanje fizično dojemljivega in notranje občutenega, nenehne dialoge s krajino, postimpresionistični duh, združevanje starih spominov in aktualnega premisleka ... Podobe na slikah so zdaj jasnejše, bolj prepoznavne, bliže realizmu, drugič pa zastrte, abstraktne.

Več jih je naslikal na vojaška platna, ki jih je po vajah za sabo pustila jugoslovanska vojska. “Z ženo Zalko sem hodil po gmajni in pobirala sva velike kose platna, umazane in preluknjane od izstrelkov. Bolj so bili raztrgani, bolj so mi bili zanimivi,” pripoveduje. Na eno od teh platen je naslikal domači hudourniški slap Sušec. “Je eden najlepših v Sloveniji, tja rad hodim poslušat simfonijo narave. Kakor platno ima tudi Sušec luknje, skoznje teče voda.”

Kdor pokuka v luknje, pa uzre lastno podobo. “Platno sem postavil na ogledalo,” prikima Šajn. “S tem gledalcu sporočam: tudi od tebe je odvisno, do kdaj bomo imeli kristalno čisto vodo.”

Vodo srečujemo tako v slikarjevem domačem mestu kakor na njegovih platnih - Šajn rad slika “bistriške Benetke” na čelu z Vencinovo hišo, zgrajeno čez reko Bistrico. Na slikah so še mlini, žage, na eni od njih tudi namišljena drsalka na zmrznjeni vodi ...

Umetnost v času tragedije

Eno od slik pa sta rodili bolečina in jeza ob tragediji, v katero je svojo družino potegnil Šajnov zdaj že pokojni prijatelj iz Ljubljane. “Njegovo strašno dejanje me je zelo prizadelo,” pravi slikar. “Naslednji dan sem v loncu zmešal žive barve: rdečo, zeleno, modro ... Metal sem jih na strgano vojaško platno, nanj sem spravil vse, kar je kipelo v meni. Platno sem pustil viseti, da se barve posušijo. Ko ga je videla žena, me je vprašala, kaj je ta grozota. Nekaj bo iz tega že nastalo, sem rekel.” In res, na posušene barve je začel slikati prepoznavne podobe - počasi se je na pisani podlagi oblikoval še Guranji kraj, stari del mesta ob reki Bistrici. Šele zatem sta slikar in njegova žena opazila, da so praznine v preluknjanem platnu pod barvami oblikovale še obraze, polne groze, kričeče skoraj kakor tisti na slovitem Munchovem Kriku. “Nisem kdove kako veren, a kaj že verjamem,” pravi Šajn. In se nemo zazre v tiste luknje ...

Andraž Gombač

Andraž Gombač

Andraž Gombač