Slanina, štopanje in seveda kitara

LJUBLJANA > V ljubljansko dvorano Stožice, ki je letos noben od njegovih kolegov ni uspel tako napolniti, je prikorakal z deseterico izvrstnih glasbenikov, veščih ostrega rocka, nežne akustike, robustnega bluesa, hipnotičnih latinskih ritmov ...

Mark Knopfler, univerzitetno izšolani novinar in anglist, v mladosti poročevalec angleškega časopisa Yorkshire Evening Post v Leedsu, potem vrsto let vodja kultnega benda Dire Straits in zatem še samostojni umetnik, ki bo 12. avgusta dopolnil 70 let, je koncert odprl z živahnima, poskočnima pesmima, polnima solidarnosti: v Why Aye Man je “ekonomski begunec”, eden od zidarjev, ki iz Anglije hodijo delat v Nemčijo, v Corned Beef City pa prav tako proletarec, družinski mož, ki sešteva, odšteva in ugotavlja, da bo težko plačal za gorivo, šunko, jajca, klobase, fižol, kruh, maslo ...

Mark Knopfler

kitarist in pevec

“Ko sem prvič nastopal v Ljubljani, sem bil še mlad frajer. Zdaj sem starec, kar me ne moti, a vseskozi razmišljam, da bi se moral upokojiti. Ampak všeč mi je igrati za ljudi, kaj mi torej ostane ...”

Spomini na potovanje

Že med prvo pesmijo je nekega obiskovalca v parterju prosil, naj ugasne motečo lučko na telefonu. Govorance je sicer prihranil za pozneje, spočetka je samo prepeval - ali bolj momljal - in pa zlasti počel tisto, zaradi česar je čaščen že štiri desetletja in dlje: s prsti ubiral strune več kitar.

Spokojni Sailing to Philadelphia je sledilo največje presenečenje te turneje: obujena direstraitsovska Once Upon A Time In The West - če gre verjeti spletu, jo je Knopfler nazadnje igral leta 1983. Izvrstni rariteti je sledila še ena iz opusa slavnega benda, pričakovana uspešnica Romeo and Juliet.

Z Dire Straits je Knopfler v Hali Tivoli nastopil 13. maja 1985, na dan, ko je uradno izšla mogočna plošča Brothers in Arms, v Stožice pa se je s svojim bendom vrnil po šestih letih. “Lepo se je vrniti,” je dejal med tokratnim koncertom. “Ko sem prvič nastopal v Ljubljani, sem bil še mlad frajer. Zdaj sem starec, kar me ne moti, a vseskozi razmišljam, da bi se moral upokojiti.” Neeee, je zagrmelo po dvorani. “Ampak všeč mi je igrati za ljudi, kaj mi torej ostane ...” se je nasmehnil Knopfler in predstavil nov album Down the Road Wherever. Najprej se je oglasila My Bacon Roll, ki je sicer ni dodatno pojasnil. Sendvič s slanino, o katerem prepeva, je v Angliji tipična delavska hrana. Za glasbeno revijo Uncut je povedal, da je med pitjem kave v bifeju nekega dne slišal možakarja, ki je natakarico vprašal, ali ima njegov sendvič s slanino - v tem vprašanju je kantavtor prepoznal poezijo, ki mu je veliko bolj všeč kot vse Wordsworthove zlate narcise. In tako je možakar s svojo slanino pristal v refrenu pesmi!

V Ljubljani se je Knopfler najbolj razgovoril med napovedjo prav tako nove Matchstick Man, avtobiografske pesmi o začetku glasbene kariere. Uvodoma je obujal spomine na mladostno štopanje. “Kako se po slovensko reče hitchhiking?” je vprašal občinstvo. In se smejal - besede štopati nikakor ni mogel izgovoriti pravilno in ni mu bilo jasno, kako slovenski štoparji avtomobile lahko kar ustavljajo s “stop”. Povedal je, da je pri 16 letih štopal vse do Grčije in po vsej Evropi, nenehno je tako potoval po rodnem Škotskem, po Angliji, s sabo je vedno imel kitaro ... “Štopanje je bilo takrat nekaj zelo normalnega, zdaj pa tega skoraj več ne vidimo,” je trpko pripomnil. In se spet nasmehnil, ko se je spomnil, v kako zanič bendu je takrat igral. Po nastopu v mestu Penzance čisto na jugu Anglije se je na Škotsko vračal na štop. Na božični dan ga je zarana pobral neki tovornjakar in ga pozneje pustil na krožišču: “Stojim tam. Milje naokrog sneg. Sončni žarki, modro nebo, krasen dan. Nobenih avtomobilov, nobenih avtobusov, nobenih tovornjakov, nobenih ljudi, nobenih zajcev, samo jaz in moja kitara. Pogledam se in si rečem: tako si se torej odločil, tako boš živel, prav, prav ...”

Skupaj kar 48 glasbil

Sredi koncerta je lepo predstavil vseh deset kolegov na odru. “Jaz igram samo eno glasbilo, tile fantje pa jih - smo prešteli - skupaj kar 48!” Pomudil se je pri vsakem tovarišu, povedal, kaj vse obvlada in kako čudovit mojster je. Vsi so stopili v ospredje odra in zazvenela je imenitna Done With Bonaparte s Knopflerjevega samostojnega prvenca Golden Heart (1996). Pevec v njej glas posodi Napoleonovemu vojaku, enemu tistih, čigar sanje so se sesule v vojni, po nizu porazov pa mu ostane samo še upanje, da se bo vrnil domov in da bodo naslednjim rodovom prihranjene takšne peklenske preizkušnje.

Ne, Knopfler skozi dve uri ni nizal samo velikih hitov, ni se trudil biti na vsak način všečen. Zapel je tudi gostobesedno in trpko Heart Full of Holes z albuma Kill to Get Crimson (2007), ki jo poznajo le redki, veliko glasnejši aplavz je doživela direstraitsovska Your Latest Trick s prepoznavnim saksofonom in zabava se je razpočila s Postcards from Paraguay, šegavo izpovedjo roparja, ki je okoli prinesel tovariše in s plenom pobegnil v Paragvaj, od koder kajpada ne namerava pošiljati razglednic. Od momljanja do glasbene ekstaze je segla naslovna pesem zadnjega albuma skupine Dire Straits On Every Street iz leta 1991, med bombastičnim instrumentalnim iztekom Speedway at Nazareth pa so varnostniki naposled morali priznati premoč občinstva, ki se je zgrnilo pod oder in tam užilo še grand finale: direstraitsovski uspešnici Money for Nothing in So Far Away, ki jima je sledila še veličastna instrumentalna Going Home iz filma Local Hero (1982). Da, tista, ki je rada zaokrožila že koncerte Dire Straitsov in ki še zmeraj zmore izvabiti solze ...