Slabo leto po smrti pisatelja Marjana Tomšiča so premierno predstavili njegove poslednje Zgodbe iz labirinta

KOPER > Zgodbe iz labirinta Marjana Tomšiča, rojenega leta 1939 v Račah pri Mariboru in lani umrlega pri svoji kažeti v istrskem zaselku Guci, pisatelja, ki je moral priti iz Štajerske, da bi Istro postavil na slovenski literarni zemljevid, prinašajo kratke zgodbe, napisane v letih 2020-2023, zlasti v času pandemije kovida. Kakor v spremni besedi piše Jasna Čebron, slavistka, Tomšičeva prijateljica in njegova dolgoletna strokovna sledilka, ki se je z njim pogovarjala na več kot 150 srečanjih z bralci, je teh sto pripovedi drobnih kot mravlja in razsežnih kot kozmos: “Zdi se, da jih je pisatelj napisal iz veselja, da še ima ustvarjalno moč, da se mu oglašata preteklost in neskončnost v živih podobah, ter z radostjo, da se mu znova razkrivajo 'prehodi v neznano dimenzijo', ali kot zapiše v zgodbi z naslovom Nič od nič: 'Preden sem bil spočet, sem bil rojen iz žive, človeku nedojemljive svetlobe ...'. Ko boste Zgodbe iz labirinta brali sami, mu boste verjeli z vsako zgodbo bolj.”

Osupljivo je, koliko raznolikih ljudi je Marjanu Tomšiču 'verjelo', koliko jih je med tuzemskim bivanjem povezal, jih nagovoril s svojo literaturo in zadnje obdobje tudi s svojim niti ne optimističnim pogledom v prihodnost. Na Mudi se jih je zbralo veliko, dodatna sedišča so morali v četrtek prireditelji iz koprske knjigarne in založbe Libris prinašati še krepko po začetku pogovora. “Tudi ko smo predstavljali ponatis Šavrink, ki je pri Beletrini izšel ob Marjanovi 80-letnici, je bil prostor v našem antikvariatu premajhen, zato smo se tokrat, očitno pravilno, odločili, da se o novi knjigi pogovarjamo na odprtem, na najlepšem koprskem trgu, na Mudi,” je dejala gostiteljica Ingrid Celestina.

Jasna Čebron

slavistka in avtorica spremne besede

“Zadnje čase pa je vse bolj pisal tudi z zavestjo, da mora priti do kataklizme. Virus egoizma med ljudmi je tako krut, da mora ta družba propasti, da bi se lahko rodila nova.”

Imel je poseben čut

Zgodbe iz labirinta je še dišeče po tiskarni v Koper pripeljala založba Beletrina, kjer je Marjan Tomšič leta 2007 našel posluh za svojo “sanjsko-apokaliptično trilogijo” Uroki polne lune, ki je izšla med letoma 2008 in 2013. Na Prešernovem trgu so se o pisatelju in njegovi zadnji, po smrti izdani zbirki pogovarjali Jasna Čebron, dr. Vesna Mikolič, slovenistka in italijanistka, ki je med drugim pisatelju v času svojega vodenja založbe Lipa leta 1994 uredila in izdala zbirko zgodb Vruja, ter urednik knjižnega portala AirBeletrina Andraž Gombač, nekdanji sodelavec našega časopisa in prav tako dober znanec pisatelja. Ta se je zadnja leta mnogim oglašal iz svoje kažete v Gucih, kjer so nastali tudi zapisi, ki jih je na večeru prebiral Vid Karlovšek, pesnik, študent primerjalne književnost in svež obraz TV Koper.

Zbrane je najprej nagovoril Mitja Čander, direktor založbe Beletrina, ki je tudi že trideset let prijateljeval s pisateljem. “Vsekakor je bil Marjan izjemno senzibilen človek. Čeprav se to sliši hecno, me je vedno poklical ravno takrat, ko sem bil v kaki stiski ali dilemi, in me na čuden način pomiril. Pomiril pa me je tako, da je najprej povedal kako apokaliptično misel, potem pa se je vse skupaj preobrnilo v humor. Nekoč je dejal: Veš, kaj je najbolj optimistično? Da vse mine. Tega se velikokrat spomnim. Bil je iskriv, humoren, radoživ človek, kljub temu, da je včasih imel tudi mračne vizije,” je poudaril Čander, vesel, da je sproti spremljal nastanek zadnje zbirke, saj je zgodbe pisatelj pošiljal na več naslovov sproti, kot so nastajale. Ko je lani aprila sklenil pisanje, a še ni bil gotov glede izida, sta se s Čandrom dogovorila, da počakata do konca poletja, a je že julija prišla novica o tragičnem koncu pisateljevega življenja. Po zaslugi hčerke Martine in vdove Hermine Tomšič so do založbe prišle še zgodbe, ki so nastale kasneje in ostale v računalniku. Da gre za svojevrstno duhovno oporoko, marsikje avtobiografsko in pretresljivo v svojem ekološkem sporočilu, sta soglašali tudi Jasna Čebron in dr. Vesna Mikolič.

dr. Vesna Mikolič

slavistka in italijanistka

“Prevzetnost nastaja iz praznine, zlo vznikne iz praznine src in glave, je pravil. In protipol je ljubezen, a ne sebična, strastna, temveč sočutna, ki pa je boleča.”

Čutil je z istrskim človekom

Slednja je napisala spremno besedo k ponatisu Šavrink leta 2019, v kateri je med drugim pisala o Istri, kakor jo je videl Marjan Tomšič: “Marjana smo navajeni po tem, da se je res izjemno, izjemno zmogel vživeti v istrskega človeka, zato je istrski avtor. Pa tudi zato, ker je v Istri našel sozvočje za svoje zanimanje za magično. Istrsko, regionalno književnost je dvignil na najvišjo umetniško raven prav s tem, ko je ni le razumel, ampak povsem čutil. Trpel je skupaj z nekdanjim istrskim človekom in gledal današnji razvoj in dogajanje ter spet trpel.” Pisatelj se je proslavil z romanom Šavrinke (1986), a tudi v Zgodbah iz labirinta obravnava problematiko žensk, tudi nasilja nad ženskami, pri čemer je izjemno aktualen, je poudarila Vesna Mikolič in izpostavila zgodbo Tri skodelice kave – je taka, “kot bi jo pisal zelo angažiran pisatelj, ki vidi do potankosti današnjo družbo”. Tudi sicer je v zgodbah več širših družbenih tematik, med katerimi izstopa njegova ljubezen in spoštovanje do narave, sočutje do vseh živih bitij, ki jih je imel za enakovredne, in tudi “nežive” narave, kot jo po njegovih besedah zmotno imenuje človek, do katerega je Tomšič posebej kritičen.

Tematsko so zgodbe raznovrstne, je poudarila tudi Jasna Čebron. “Ena je imaginarna, druga je iz otroštva, tretja iz druge svetovne vojne, pa spet ena iz njegove kažete, današnja ... Iz tega sledi, da je Marjan zadnja leta pisal veliko, pisal z užitkom. Vsak dan mu je bil v veselje. Čeprav je bil v svoji kažeti sam, in vsakdo, ki je dolgo sam, saj veste, postane malo čuden, zato je tudi veliko tako imenovane fantastike. Njegovi svetovi so različni, zato sem dala naslov spremni besedi Jaz sem vedno drugje. Ta drugje so njegovi imaginarni prostori,” je pojasnila slavistka, ki se je med prvimi postavila pisatelju v bran, ko so ga v osemdesetih letih napadali tudi v pismih bralcev našega časopisa. “Zadnje čase pa je vse bolj pisal tudi z zavestjo, da mora priti do kataklizme. Virus egoizma med ljudmi je tako krut, da mora ta družba propasti, da bi se lahko rodila nova,” je še dejala. “Prevzetnost nastaja iz praznine, zlo vznikne iz praznine src in glave, je pravil. In protipol je ljubezen, a ne sebična, strastna, temveč sočutna, ki pa je boleča,” je dodala Vesna Mikolič.

Kritičen, a pozitiven

“Marjan je imel uvide v prihodnost, a četudi je imel vizijo, da mora človeški egoizem požreti samega sebe, da bi lahko znova zaživeli, je ustvarjal, živel bogato domišljijsko življenje, kar govori o optimizmu,” je prepričana Čebronova.

K mikrofonu so iz občinstva povabili tudi Boža Rustjo, duhovnika in publicista, ki je na pisateljevem pogrebu razkril, da je Marjan Tomšič pod psevdonimom Maryot Thomaasenn leta 2015 pri Celjski Mohorjevi družbi izdal Pogovore (z Ješuo iz Nazareta). Rustja je med drugim dejal, da se je celo bolj kakor s svojimi duhovniškimi kolegi o duši lahko pogovarjal s pisateljem: “Marjan je bežal iz družbe, da si se vanjo še bolj poglobil.”

Občinstvo, v katerem je sedel tudi Koni Steinbacher, ustvarjalec animiranih filmov, za katere je nekdaj scenarije pisal tudi Tomšič, sta na koncu nagovorili še nekdanji pisateljevi učenki na osnovni šoli v Marezigah, Nevija Muženič in Dajana Nedoh, danes obe učiteljici. V literarnem krožku, ki ga je vodil Tomšič, sta med drugim leta 1979 skupaj s sošolko Nevenko Šergon Omahen posneli najdaljši intervju s Cirilom Kosmačem. Na pobudo Andraža Gombača so nekdanje učenke skupaj z učiteljem Tomšičem za Primorske novice spomine na obisk in intervju obudile “na mestu samem”, v Kosmačevi hiši v Portorožu, januarja 2020, ob 40. obletnici Kosmačeve smrti. “Marjan je znal v nas spodbuditi in razvijati čudenje. Tisto čudenje, ki ga je v tej tehnološki dobi tako težko razviti pri otrocih, a je nujno potrebno za ustvarjanje,” se je tokrat spominjala Nevija Muženič in poudarila, da je šele pred nekaj leti spoznala, kako pomembna je bila “marežganska pesniška šola”, saj jih je Tomšič vodil na razna srečanja s pisatelji, pesniki: “V največjih 'lumpih' je znal obuditi čut za liriko. Tudi tisti, ki so zažgali kabinet šole in bili kaznovani, so z njegovo spodbudo zmogli pisati pesmi.”

Tokrat so za čudenje poskrbele pisateljeve prijateljice, ki so glasno preletavale Mudo vse do zadnje besede o človeku, ki ni imel enoznačne, vsem všečne osebnosti, a je v sebi nosil videnje in vedenje, da le sožitje, sočutje in spoštovanje vseh bitij in vsega, kar nudi narava, vodijo iz negotovega časa.NR

O zadnji knjigi Marjana Tomšiča so se pogovarjali trije slovenistični kolegi in pisateljevi sopotniki (z desne): Andraž Gombač, Jasna Čebron in dr. Vesna Mikolič, zgodbe pa je prebiral pesnik Vid Karlovšek. Maja Pertič Gombač