Skozi oči Pedenjpeda

> Je Pedenjped našel vas ali vi Pedenjpeda?

“Ko mi je umetniška vodja povedala, da bi želela, da igram otroško predstavo in zanjo izberem režiserja, sem si upal predlagati avtorski projekt. Zelo sem bil vesel, da so ga odobrili, a nato se je začelo iskanje. Šel sem na otroški oddelek v knjižnico, se usedel na tla in bral. In v ožjem izboru se je znašel tudi Pedenjped.”

> S čim vas je prevzel?

“Ko sem prebiral raznovrstne pesmi, ki so tamkaj zbrane, sem se spomnil na otroke svojih prijateljev, ki se že pri treh letih igrajo z videoigricami na telefonih svojih staršev, pa na Youtube gledajo risanke. S Pedenjpedom sem se znova spomnil, kako smo se igrali v mojem otroštvu. Pa čeprav smo bili kdaj tudi lumpi. Vsak mora biti v določenem obdobju navihan. Večina otroških predstav, ki sem jih doslej delal, so imele do otrok tak 'bubu-gu-gu' pristop, ker so predpostavljale, da so otroci med tretjim in šestim letom še zelo majhni. Novodobni malčki pa so drugačni. Med drugim sem odkril tudi misel Grafenauerja, ki je dejal, da je s Pedenjpedom hotel pogledati na svet skozi otroške oči. In v tem duhu je nastajala predstava.”

> Kar ni najlažje ...

“Ne, ni, a Pedenjped je s tega vidika najprimernejši. Nobenemu malčku pri teh letih ni najpomembnejše razlagati, kako pospravlja sobo ali kako si vedno pridno umije zobke. Zato je bil poseben izziv to prikazati; kajpada ob upoštevanju osnovnih pravil o tem, kaj je prav in kaj ni. A še vedno imam raje otroka, ki mi z risbami poriše steno, kakor takega, ki ves dan strmi v televizijski ekran.”

> Kako pa je po poslovnežu, politiku in celo teroristu postati otrok?

“Ponovno razsvetljenje. (smeh) Ko se enkrat začneš znova spraševati, kako pogledati skozi otroške oči, se spet spomniš, kako je bilo, ko si bil otrok, kaj si počel. Iz tega sem lahko gradil tudi zgodbo v predstavi. Prelevil sem se v otroka. Sicer pa se v otroke velikokrat vživljam tudi med sinhronizacijami risank - od Avtomobilov do drugega dela Jaz, Baraba 2, ki je prav zdaj v kinih.”

> Pred seboj ste imeli še dva izziva: na eni strani je pisanje besedila, na drugi pa še režija.

“Napisal sem zgodbo, pri kateri je bilo izhodišče, kako bi bilo, če bi otroci prišli na obisk v Pedenjpedovo sobo. Izbrane pesmi so s pomočjo glasbe, ki sta jo napisala Nana Forte in Jure Ivanušič, postali songi, za katere si srčno želim, da se bodo nekega dne znašli tudi na zgoščenki za otroke. Pri režiserskem izzivu se je pa na koncu izkazalo, da je bila veliko večja težava kakor režirati samega sebe, organizacija in logistika vsega, kar taka predstava zahteva poleg igre. Ker je to moja prva tovrstna izkušnja, sem se na napakah precej naučil.”

> Še vprašanje, ki ni povezano s predstavo, je pa te dni neizogibno. Kako ste doživeli nagrado na Borštnikovem srečanju, ki jo je predstava Vaje za tesnobo prejela za kolektivno stvaritev?

“Zelo sem vesel. V teh časih, ko se vsem zaradi razmer v družbi že malce meša, se mi zdi dobiti nagrado za kolektiv res nekaj vredno. Morda smo s tem tudi komu, ki ne verjame v ta ansambel, dokazali, da smo vredni zaupanja in smo marsičesa sposobni.”

MAJA PERTIČ GOMBAČ