Mesec ustvarjanja, ki nas bo nagovarjalo stoletja

SEČA > Ko sta leta 1961 kiparja Jakob Savinšek in Janez Lenassi v okviru Obalnih galerij Piran začela s kiparskim simpozijem Forma viva, so bili časi nedvomno drugačni, a cilj - ustvarjati, se družiti in izmenjavati izkušnje - ostaja enak. Letos so sicer prvič povabili le dva ustvarjalca, zato je bila dinamika nekoliko drugačna, a nič manj navdihujoča. Forma viva je na Seči ves mesec živela tudi z delavnicami akademske kiparke Tie Avsec pod vodstvom Ane Papež, ki jih je obiskalo več kot 180 osnovnošolcev in dijakov, v tem času pa je s čiščenjem starejših kipov začel tudi restavrator Rok Pahor.

Kratek čas, velik izziv

“Čas, ki je bil na voljo, je bil kratek, zato je bilo nekoliko stresno, a celotna okolica, ljudje in sploh krasno delovišče na prostem, kjer rada ustvarjam, so pomagali. A ker je mesec kratko obdobje, je na delu veliko čustev, proces ima vzpone in padce. Večkrat se med delom premislim, zato je bilo hektično, vendar se je na koncu vse izšlo dobro,” je v soboto dejala 35-letna Emma Jääskeläinen, ki je prav te dni eno svojih del razstavila na skupinski razstavi v pariškem Louvru.

“Ideja je bila pest, saj roke večkrat uporabim v svojih delih, a lahko bi bil tudi oblak, kot je nekdo pripomnil. Na koncu pa je prevladala misel o varnem kraju, ki se simbolično nahaja stisnjeni pesti. A pred letom in pol sem bila še noseča in sem ob oblinah svojega trebuha razmišljala tudi v tej smeri in morda je tudi nekaj tega v kipu. Vsekakor pa živimo v težkem obdobju, ko divjajo vojne, ko nam narava kaže zobe, in morda sem res prav varnost najbolj izklesala iz kamna,” je še pojasnila kiparka.

Slovenski umetnik Ištvan Išt Huzjan, ki prihaja iz Prekmurja in je diplomiral iz slikarstva v Benetkah, nato pa bil dve leti rezident na Državni akademiji za vizualne umetnosti v Amsterdamu, poudarja, da je Seča čudovito okolje za ustvarjanje.

Prvič umetnika z mladima družinama

“Privilegij je delati na tem prostoru s takšno zgodovino. Mislim, da je tudi v teh turbulentnih obdobjih, ko včasih govorimo o primanjkovanju sredstev, zelo pomembno, da se v kulturne programe tega kalibra ne bi zarezalo. Še posebej s trenutnim vodstvom Obalnih galerij, ki razmišlja tako progresivno, da so v resnici na tokratni simpozij povabili dva umetnika, ki imata mladi družini, kar ni lahko in ni v navadi. Rad bi pozdravil ta pogum in se tudi krasni ekipi, ki je vse to priredila, na koncu še posebej zahvalil,” pove Ištvan Išt Huzjan, ki je tudi sicer angažiran umetnik, med drugim avtor celostne podobe “kolesarskih protestov” (rdeči Triglav z belim kolesom), zato ne preseneča, da je tudi skulpturo naslovil Družbena ploščad. Ta s stopnicami vabi obiskovalce iz pasivne vloge občudovalcev, da se nanjo povzpnejo. Kot pravi kustosinja simpozija Majda Božeglav Japelj,gre za socialno skulpturo, ustvarjalec pa poudarja, da je namenjena premišljevanju o sobivanju z naravo in je zato na vrhu neobdelana, “naravna”, da lahko s pogledom začutimo nagovor kamnine, istrskega rumenca, ki ga je med drugim kar dolgo sam izbiral v istrskem kamnolomu, zasnova za kip pa je začela nastajati na številnih skicah mnogo pred prvim udarcem v kamen. “Mesec za ustvarjanje takega kipa resnično ni veliko, sploh če pomislimo, da bo nagovarjal javnost v javnem prostoru desetletja, če ne stoletja in nas bo najbrž vse preživel,” strne razmišljanje Ištvan.

Oba sta hvaležna za neprecenljivo pomoč asistentov, italijanskih mojstrov kamna in kiparjev, Pabla Augusta Garellija in Francesca Cadedduja, ki sta bila, kot je dejala Emma, pravi dar.

S koncem simpozija, ki ostaja, kot je poudarila direktorica Obalnih galerij Piran Mara Ambrožič Verderber, eden najaktivnejših v regiji Alpe Adrija, če ne celo v Evropi, pa še ni konec letošnje zgodbe Forme vive, ki jo ves čas podpira piranska občina, tudi letos pa se je pridružila ankaranska. Kmalu bodo namreč kip Safe/Varen umestili v park pri nekdanjem Kaštelu v Portorožu, Družbeno ploščad pa v spominski park v Ankaranu