Sin puščave Ahmed Burić po koprskih ovacijah jutri v Krepljah

KOPER, KREPLJE > “Sem Ahmed, sin puščave, ki je nastala potem, ko se je izsušil moj svet. Nisem vedel, katere reči so v življenju pomembne. Vem, da so vse pesmi solze Sneženega moža,” je v sredo v polni mali dvorani koprskega gledališča odzvanjala pesem Sarajevčana Ahmeda Burića, pesnika, novinarja, literata, premišljevalca, iskalca in velikega prijatelja Foruma Tomizza, zaradi katerega ga v Istri imajo za svojega. A tokrat občinstvu ni predstavljal knjige, temveč svojevrsten glasbeni prvenec Sin pustinje, ki ga je ustvaril z izjemnim sarajevskim pevcem in kitaristom Damirjem Imamovićem ter tovarišijo glasbenikov, med katerimi ga poleg Imamovića v živo spremljata še kitarist Toni Kitanovski, ki iz svoje male električne kitare izvablja čudežne zvoke, in basist Ivan Mihajlović. Burić pa, da ne bo pomote, ne poje, vsaj ne v tradicionalnem pomenu besede. Občinstvo uroči z govorjeno poezijo, ritmično, z glasbo povsem ubrano, v slogu uvodov Leonarda Cohena. Tu pa tam tudi malce zamrmra melodijo, katere nosilec je Imamović, ki zlasti s perzijskim tarom v poslušalcu vzbudi pradavna občutja, za katera marsikdo ni vedel, da jih ima zapisana v genih. Kakor se nekdanja lingua franca, zdaj jezik neobstoječe skupne države, dotakne tudi poslušalca brez nekdanjega “pasoša”, ki mu morda zato umanjka iz besedišča “malo drugačija” beseda. Ali dve.