Sem ter tja, z Biserov na Jeff in nazaj
Sredina prejšnjega tedna je domačinom in turistom ponudila podvojen odmerek glasbene festivalske ponudbe v koprskem središču. Tradicionalnemu Jeffu, ki se je teden prej začel veličastno, z Bakalino Veliko v središču splošne očaranosti, se je pridružilo Poletje z biseri, ki je svoj poletni niz prav tako začelo udarno z Vladom Kreslinom in Marino Martensson v odlični družbi Smrdel Brothers Collective.
KOPER > Kdor sodi med bralce, ki potrebujejo novico domala sočasno z dogodkom, po možnosti s prenašanjem v živo po spletu, lahko članek mirne duše odloži na kup za star papir. Spletni beroči imajo blagoslov, da nemudoma spišejo žolčni komentar, v slogu: Kaj nam te stare novice prodajajo! Za sodobnega človeka je vse, kar sledi, že pradavnina. Utrujena avtorica pa še danes utrujeno preklinja zamisel, da sta dva sočasna glasbena dogodka v malem mestnem jedru povsem sprejemljiva, saj naj ne bi nagovarjala istega občinstva.
Le kaj je torej narobe s človekom, ki bi rad prisluhnil tako eklektičnemu zvoku primorske skupine Bregove dere na Jeffu in varnemu, preverjenemu garantu zvočnih užitkov, dvojcu Kreslin & Martensson, se najbrž sprašujete. Skrivnost bo še dolgo sopihala med Cankarjevo in Kidričevo ulico, kjer se je posebna poročevalka spraševala, kako se utelesiti na obeh dogodkih, ki sta napovedovala začetek ob 20.30. In glej ga, zlomka, niti 10 centov ne bi stavili, da se bosta začela točno, a sta se.
Koncert 1 - prvi del
V srednjih letih človek mora najprej staviti na preverjeno možnost. Navkljub ceni vstopnice, nekaj čez 30 evrov, ki jih za “naše” glasbenike menda običajen poslušalec težko primakne, je bil Kapodistriasov trg poln. In še po začetku so morali prinašali stole za tiste, ki so že zdavnaj izgubili upanje, da bi se (poletni) koncert lahko začel pravočasno.
Letošnji koncertni niz je krstil Vlado Kreslin. Po uvodnem pozdravu organizatorja, kolega Aljaža Novaka ki je po dveletnem premoru poletne bisere ponovno obudil v sodelovanju z Zavodom za mladino, turizem in kulturo Koper, je prva zazvenela Ena pesem. Bolje bi Kreslin težko začel. Res se je namreč tiste srede izkazalo, da je še kar nekaj ljudi, ki se jih človek, zlasti glasbenik ob pogledu na poln avditorij, razveseli. Prekmurskega barda je spremljal kolektiv bistriških bratov Smrdel, ki ga vodi “akademski” bas kitarist Peter Smrdel, glasbenik izjemne širine, član raznovrstnih zasedb in avtor aranžmajev za letošnje glasbene dvojce na biserih, za ritem skrbi še bobnar Žiga Smrdel, na kitari je Matevž Počič, na hammond orglah pa Denis Horvat. Kreslin je nadaljeval z Kdo bo šel z zadnje plošče in svoj uvod sklenil s Cesto, fenomenalno podprto z mehkobo zvoka “hammondk”. Nato je oder pripadel Marini Martensson, Švedinji izolskih korenin, ki jo je širše slovensko občinstvo sprva spoznalo na enem od televizijskih šovov talentov, kjer se je predstavila kot kantavtorica, kasneje pa je po Mini Špiler postala še eden pomembnih glasov in del podobe zasedbe Laibach. Začela je z blago (za koga tudi premehko in zato bledo) priredbo Elvisove Suspicious Minds, a že takoj zatem presenetila z avtorsko, s Smrdeloma spisano soulovsko Harmony, v kateri je razgrnila mogočen vokal, vsebinsko pa iskanje čustvenega in življenjskega ravnovesja. S hvaležnostjo, da je na svoji poti srečala Vlada Kreslina, je prisluhnila njej najljubši skladbi Reka ter prekmurskemu bardu pritegnila pri refrenu.
Koncert 2 - prvi del
Dobre pol ure programa je bilo mimo, do vrha Cankarjeve ulice so še odzvanjali zvoki biserov, po prečkanju Titovega trga, že po nekaj deset metrih hitre hoje po Kidričevi, pa je bilo iz lapidarija Pokrajinskega muzeja slišati povsem drugačno “pesem”. Na prijetno presenečenje je bilo tudi prizorišče Jeffa, ki ga že več kot 20 poleti prireja Klub študentov občine Koper, lepo zapolnjeno, Bregove dere pa smo ujeli med predzadnjo skladbo. Skupina, ki jo je ustanovi Koprčan Matjaž Karlovčec, združuje žanrsko paleto glasbenih odtenkov, od jazza do progresivnega roka, od kantavtorskih prijemov kakega križanca med Brecljem in Pengovom do aktivistično-družbenokritičnih sporočil pankovskega kova. Bregove dere so poleg pevca in avtorja Karlovčeca na akustični kitari še violinist Jure Planinšek, Matej Kržišnik na električni kitari ter Kaučičevih kombotov lista - basist Timi Vremec in bobnar Robi Erzetič. Bregove dere, ki so bili leta 2023 odbrani tudi za Klubski maraton Radia Študent, imajo k sreči “radijem neprijazne” dolge skladbe s po šestminutnim, včasih še daljšim dramaturškim lokom. Te se zmorejo leviti iz pripovednega akustičnega uvoda v razbohoten zven prekrivajočih se plasti divje rock kitare, plesnega basovskega ritma in violine z drugega planeta. Ne, niti enega naslova si ni uspelo zapisati novinarsko pero, a udarna in obenem poslušljiva glasba z (pohvalno!) slovenskimi besedili bo kmalu ugledala luč sveta tudi na dolgo pričakovanem prvencu.
Koncert 1 - drugi, večinoma zamujeni del
Katapultiranje v nasprotno smer je novinarsko uho pripeljalo znova v povsem drugačno glasbo. Po neobrzdani ustvarjalnosti z Jeffa je bil povratek sredi prikupne priredbe uspešnice The Righteous Brothers You've Lost That Lovin' Feeling, ki je lani praznovala šestdeset let, premehek pristanek med (pre)znano. V duetu sta jo izvedla Vlado in Marina, upanje, da koncerta ne lovimo za rep, pa je izpuhtelo ob Namesto koga roža cveti, ki se - kdor hodi na Kreslinove koncerte, ve - razpoči v praznik, ob katerem nihče več ne sedi in vsi lalalala vzneseno pojejo. Šment! Vsaj dvakrat šment! V vmesnem času je namreč, tako smo bili obveščeni, Marina Martensson še sama izvedla svojo najljubšo Reko - in to sprva v švedščini, s kitaro, nežno naslonjeno na trebuh, v katerem je na varnem zleknjena njena in partnerjeva bodočnost. Ob spremljavi odličnih glasbenikov pa je med drugim zapela še The Engine of Survival, ki se je pred dvema letoma znašla na seznamu skladb Laibacha.
Koncert 2 - drugi, skoraj zamujeni del
Na krilih vsesplošnega navdušenja, ovacij, poplesovanja občinstva, “nas”, pluralis maiestatis, je pot še slednjič iz Kapodistriasovega trga vodila na drugi konec nekdanjega otoka, v vrt Pokrajinskega muzeja, kjer je prav tako bil marsikdo na nogah, saj je pod odrom vsaj dvajseterica obiskovalk in obiskovalcev poplesavala na divjo mešanico zasedbe Kuhn Fu. “To je nekaj najboljšega doslej!” je na vhodu izjavil lokalni glasbeni poznavalec med podrsavanju po zaslonu v iskanju kraja izvora skupine, za katero je marsikdo slišal, kot se za Jeff spodobi, prvič. Kot so zapisali marca v napovedi jazzovskih torkov v Cankarjevem domu, se za “borilni imenom skupine Kuhn Fu” skriva nemški kitarist, skladatelj in mojster ceremonije Christian Kühn, ki je tudi v Kopru vodil zasedbo in poslušalce v rock-jazzovsko evforijo z obilo humorja, ekstatičnega ritma in tistega, kar danes najbolj potrebujemo - svobode.
Na koncu zgolj še utrujeno svarilo: Ministrstvo za zdravje prav gotovo globoko odsvetuje večkratno letanje s koncerta na koncert v istem večeru. Vsem, ki imajo v rokah prirediteljske niti in se jim je v sredo kolcalo med našim preklinjanjem, pa poziv: Usmilite se nas! Tudi četrtek je odličen dan za koncerte. Popoln, saj mu celo pravijo mali petek! Če ne gre drugače, pa naj odloči žreb. 23. julija, ko bosta Jeff in Poletje z biseri znova sočasno, bo morda kdo iz upora migriral v Amfiteater SNG Nova Gorica na koncert primorskega gangsta raperja Small Tokka. Pa bo!
