Sebe daje z obljubo, da bo na odru do konca
Če seštejemo obdobja, ko je Samuel Lucas nastopal v tujini, se jih nabere za več kot desetletje. Nekateri se ga še spomnijo kot nasmejanega natakarja iz koprske kavarne Loggia, ki si je zmeraj želel, da bi se lahko preživljal z glasbo. To mu je uspelo, letos pa se mu je uresničila še druga velika želja: izdal je prvo avtorsko ploščo Sebe dajem. Silvestrovo bodo Pirančanom obarvale tudi njegove nove pesmi.
LJUBLJANA, PIRAN > Samuel Lucas, rojen v Kopru, bo v soboto praznoval 49. rojstni dan. Občinstvu se je sprva predstavil na domačih festivalih, danes pa si želi, da bi spoznali tudi njegove avtorske pesmi, saj je večinoma pel skladbe drugih. “Nenazadnje se nisem znal niti izražati v maternem jeziku, ker sem bil dolgo v tujini, igral sem v tujih bendih ... Spominjam se, da mi je bilo po vrnitvi težko celo iti na intervjuje, ker me je skrbelo, da se ne bi napačno izrazil.”
Zdaj je tu plošča Sebe dajem. In občutki so drugačni, mar ne?Samuel Lucas
glasbenik
“Vsak glasbenik mora čim več nastopati, čim več mora pred ljudi, kajti šele tam bo izvedel, kako dober je v resnici.”
“Na ploščo sem zelo ponosen. Na koncu je nastala zelo hitro. Lani sem bil na morju in imel sem le pesem Sebe dajem, v katero sem se zaljubil, ker je bila nekaj drugačnega, nekaj, ob čemer sem pomislil, da bi si to želel početi. Začel sem ustvarjati vsak dan in se odločil, da bom posnel ploščo. Na koncu je nastalo 16 skladb, od katerih sem jih dvanajst izbral za ploščo, dve pa sta bili že posneti prej. Z aplikacijo garageband sem na ta telefon posnel vse inštrumente, ko sem se vrnil v Ljubljano, sem pa v studio poklical vse glasbene sodelavce, med njimi tudi Tea Collorija, ki je bil sprva malce zadržan, potem pa je sodeloval pri skoraj vseh skladbah, kar me zelo veseli. Svoj pop-rock, ki je radiem prijazen, sem namreč želel začiniti z nekaj jazza, bluesa ...”
... pa funkyja!“Tudi! Na plošči je vse, kar sem jaz.” (smeh)
Na festivalih ste predstavili že več pesmi. Zakaj ni plošča prišla že prej?“Ljudje so me sprejeli, a sam nisem bil zadovoljen. Hotel sem imeti in izvajati glasbo, za katero bi rekel: to sem jaz. Čeprav so me mnogi že spoznali, ko sem nastopal na Emi ali pa na Znan obraz ima svoj glas, sem vesel, da zdaj lahko prisluhnejo tudi moji glasbi, tako da nastopam tudi sam s kitaro in ob spremljavi klavirja. Žal mi je, da ne morem povsod s skupino, kakršna bo tudi v Piranu, ker si želim, da so glasbeniki pošteno plačani. Deset- ali celo dvanajstčlanska zasedba pa ni za vse prireditelje finančno dosegljiva.”
Oder je vaš ekosistem, mar ne?“Seveda! Vsak glasbenik mora čim več nastopati, mora pred ljudi, kajti šele tam bo izvedel, kako dober je v resnici. Pred občinstvom da glasbenik vedno več od sebe, in ko dobiš pozitiven odziv, je lahko samo še bolje. Na odru izjemno uživam in verjamem, da bom pel do konca.”
Če gre verjeti pesmi Tosem jaz, boste na odru dokler boste živi.“Če ne bom mogel javno, bom pa v kakem domu starejših občanov.” (smeh)
Avtor večine besedil je Rok Lunaček, ki vas je precej dobro ujel vanje ...“Poznava se že dvanajst let, veliko se druživa in me zelo dobro pozna. Bilo je samo vprašanje časa, kdaj bova kaj skupaj naredila.”
Kako nastajajo pesmi?“Največkrat napišem melodično linijo s kakšno besedo, mu namignem, o čem bi pel ... In če je to zvečer, me običajno zjutraj že čaka besedilo v elektronskem poštnem nabiralniku.”
Čeprav vas marsikdo pozna kot večnega optimista, je na plošči tudi pesem Nihče ne ve, ki govori o težkih trenutkih ...“Tu se sprašujem, ali sploh še obstaja pravo prijateljstvo, ali so ljudje še iskreni. Srečo imam, da je nekaj takih, ki jih lahko kadarkoli pokličem, a je to dandanes, s tem življenjskim tempom, ki nas vse priganja, redkost.”
Družino ste si ustvarili zelo zgodaj in zgodaj ste se odpravili v tujino, da bi jo preskrbeli. Nemčija, Avstrija, Švica, Italija ...“Bilo je zelo naporno. Nastopali smo večinoma po diskotekah. In 'faca' sem bil samo, ko sem bil na odru, potem sem bil pa 'Ausländer' - tujec. Nastanili so nas v najskromnejših sobah. Na Finskem in kasneje na Švedskem je bilo precej bolje, a me je zadnje delo v tujini stalo takratne zakonske zveze, družine. To je bilo zame najtežje obdobje. Čim sem pogledal fotografijo otrok, sem jokal. A sem nekako preživel. To so bile življenjske šole.”
Je pa danes članica vaše zasedbe tudi mlajša hčerka Arijana.“In tega sem zelo vesel. Sem prvi, ki verjame vanjo. Ko je na odru, se lahko umaknem - nihče ne bo opazil, da me ni. (smeh) Pred njo je še dolga pot.”
Drži, da je pri nas precej teže živeti od glasbe?“Priznam, nisem eden tistih ponosnih glasbenikov, ki bi hoteli igrati samo svojo avtorsko glasbo. Že davno sem se odločil, da bom živel od glasbe in se ne sprenevedam - repertoar mora biti raznolik. V vsem, kar počnem, skušam biti iskren in realen. Res je najlepše, ko pogledam v prvo vrsto in vidim, da občinstvo poje z mano, na primer Sebe dajem. A rad zapojem tudi pesmi drugih, marsikaj iz svetovne zakladnice ...”
Kaj najraje?“Stinga od nekdaj, pa tudi ogromno funka. A uživam v vsaki zvrsti, tudi v operi. Tudi v Piranu bo pestro!”
