Sanremo 2026: Solze v Aristonu in stoječe ovacije
Prvi večer najpomembnejšega festivala italijanske popevke je bil natanko to, kar od Sanrema pričakujemo: dolga, razplastena televizijska freska, v kateri se pop prepleta z zgodovino, nostalgija s sodobnostjo, solze pa z nerodnimi šalami. Na odru gledališča Ariston je vseh trideset tekmovalcev prvič predstavilo svoje skladbe, najboljših pet pa je izbrala strokovna žirija.
Posebno noto je otvoritvenemu večeru Sanrema dala 105-letna Gianna Pratesi
Foto: ProfimediaRazumevanje sodobnega Sanrema ni mogoče brez zgodovinske perspektive. Ključna figura njegove televizijske preobrazbe ostaja Pippo Baudo, ki je za vedno zaprl oči lanskega avgusta. Baudo je festival v 80. in 90. letih dokončno utemeljil kot nacionalni ritual. Uvedel je dramaturško dinamiko, še bolj poudaril orkester, odprl prostor mladim izvajalcem in Sanremo postavil v središče javne razprave. Njegova vizija ga je utrdila kot osrednji projekt nacionalne televizije RAI in ga umestila v širši, tudi kulturno-politični kontekst države.
Prav Baudov glas je letošnji, že 76. festival Sanremo tudi otvoril, še preden je na oder gledališča Ariston stopil osrednji voditelj in umetniški direktor Carlo Conti. Kmalu se mu je na odru pridružila še sovoditeljica, ki je svojo kariero začela prav na Sanremu s skladbo La Solitudine, italijanska superzvezdnica Laura Pausini.
Za razliko od izumetničenih voditeljskih parov, kot smo jih vajeni na naših tleh, sta Conti in Pausini delovala popolnoma drugače - bila sta sproščena, pristna in simpatično nerodna. Morda je prav njuna - posebej Laurina - pristnost tista, ki je domačo italijansko tradicijo povezala z globalnim pop prostorom.
No, Sanremo je prvenstveno glasbeno tekmovanje. Kdo je med trideseterico nastopajočih, se sprašujete? Nastopili so Ditonellapiaga s skladbo Che fastidio!, Michele Bravi z Prima o poi, Sayf s Tu mi piaci tanto in Mara Sattei z Le cose che non sai di me. Sledil je Dargen D'Amico z Ai ai, nato Arisa z Magica favola, Luchè z Labirinto ter Tommaso Paradiso z I romantici.
Prvi del večera sta nadaljevala Elettra Lamborghini z Voilà in Patty Pravo z Opera, za njima pa Samurai Jay z Ossessione in Raf z Ora e per sempre. Na oder sta stopila tudi J-Ax z Italia Starter Pack ter Fulminacci s Stupida sfortuna, nato Levante s Sei tu in dvojec Fedez & Masini z Male necessario.
V drugem delu večera so nastopili Ermal Meta s Stella stellina, Serena Brancale z Qui con me, Nayt s Prima che in Malika Ayane z Animali notturni. Zaključni blok so sestavljali Eddie Brock z Avvoltoi, Sal Da Vinci s Per sempre sì, Enrico Nigiotti z Ogni volta che non so volare, Tredici Pietro z Uomo che cade, Bambole di pezza z Resta con me, Chiello s Ti penso sempre, Maria Antonietta & Colombre z La felicità e basta, Leo Gassmann z Naturale, Francesco Renga z Il meglio di me ter LDA & Aka 7even s Poesie clandestine.
Rože naj bodo samo za praznovanje
Lahko bi rekli, da je z enim najmočnejših trenutkov postregel Ermal Meta, ki je s posvetilom palestinskim otrokom odprl prostor razpravam o morali. Contijev odziv pa je festival za hip premaknil iz zabavne sfere v register humanizma. "Naj bodo rože samo za praznovanje, ne za grobove otrok, ki niso krivi za norosti odraslih," je dejal Conti.
Tovrstni trenutki so del sanremske tradicije. Festival že desetletja deluje kot ventil nacionalnih napetosti. Od vprašanj migracij in družinskih politik do razprav o identiteti in svobodi izražanja. Njegova političnost ni tako zelo frontalna kot denimo pri Evroviziji, temveč je bolj simbolne narave.
Del Sanrema so tudi intimna posvetila. Temu smo bili v torek priča pri Sereni Brancale, ki na stavnicah letos kotira najvišje. Skladbo Qui con me je posvetila svoji materi, ki jo je pred časom izgubila. Po nastopu so ji popustila čustva; Ariston je vstal, ploskala je tudi novinarska loža. Intimna izpoved je dobila težo tudi zato, ker je orkester vodila njena sestra Nicole.
Ob koncu večera so razglasili tudi prvo peterico zmagovalcev. To so postali Arisa, Fulminacci, Serena Brancale in Ditonellapiaga.
Učilnica zgodovine in pogled v prihodnost
Sanremo je na neki točki postal tudi prostor spomina. Posebno težo je imel namreč prihod častne gostje festivala, 105-letne Gianne Pratesi, ki je leta 1946 sodelovala na znamenitem referendumu o ureditvi države. V kontekstu 80. obletnice italijanske republike je njen nastop spomnil, da je demokracija tudi rezultat vključevanja - tudi žensk, ki so takrat prvič dobile volilno pravico.
Super gost večera je bil Tiziano Ferro, ki je ob 25-letnici kariere pripravil medley uspešnic in predstavil novo skladbo Sono un grande. Njegov dialog s Contijem - o morebitni vrnitvi na festival - je bil eden bolj sproščenih trenutkov večera. Laura Pausini mu je ob koncu izprosila stoječe ovacije.
S križarke Costa Toscana se je oglasil Max Pezzali z medleyjem devetdesetih, ki je festivalskemu večeru dodal lahkotnejši, skoraj karaoke moment.
Za nepričakovano komično točko je poskrbel napolitanski performer Vincenzo De Lucia z imitacijo Laure Pausini - karikirana "ragazza di Solarolo" je bila eden bolj sproščujočih vložkov večera. Tudi Pausini je prispevala svoj del humorja v kratkem španskem dialogu s Contijem (njegovo ime je "prevedla" v Carlos Cuentas), ki ga je zaključila z rahlo zadrego ob nerodnem rokovanju z mikrofonom.
Poseben poklon televizijski zgodovini je bil tudi prihod Kabirja Bedija, legendarnega Sandokana, ki je 50 let po kultni seriji znova stopil na oder in simbolično predal baklo turškemu igralcu Canu Yamanu.
Prvi večer tako ni ponudil končnih odgovorov. Ponudil je preplet intimnih izpovedi, političnih simbolov, televizijske ironije in velikega italijanskega pop rituala. Sanremo 2026 se je začel v značilnem tonu - nekoliko razvlečeno, a z občutkom, da se v naslednjih večerih lahko zgodi še marsikaj. •