Sakralne pesmi za mir na svetu

NOVA GORICA > Že takoj povejmo, da tako kultiviranega in v vseh pogledih zbornega petja že dolgo nismo slišali. Res da gre za enega naših najbolj reprezentativnih in mednarodno uveljavljenih pevskih sestavov z lepim številom priznanj in nagrad, a vseeno, ko ubrano zadoni korpus mladih, svežih in zvonko čistih glasov, nas takoj preplavijo svečani občutki.

Pristno pretakanje melodij iz človeških grl v poslušalčevo srce, če se prepustimo metaforiki, je pač nekaj najbolj iskrenega in izvornega v glasbi, je popoln stik zvoka in duše, (po)doživljanje umetnosti brez vmesnih stopenj, ki se zaleze v človeka neposredno in brez umske cenzure.

Ker glasba ne pozna meja, se v sakralni glasbi le-ta ne deli na pravoslavno, katoliško ali protestantsko v smislu različnih obrednih praks in bogoslužnih razlik, saj glasbena nebesa vedno znova govorijo izključno z enim jezikom in pojejo slavo Bogu, ki se le skozi petje lahko razplamti do razodetja.

Ne čudi, da je liturgična glasba pravzaprav v večini cerkva, na vzhodu izrazito, pretežno vokalna. Tu je človek lahko najbližje sebi in drugim, pa seveda Bogu in religioznim čustvom.

In ker je bil tokratni koncert sakralne narave, je a capella izvedba najžlahtnejša možna oblika podajanja verskih vsebin. Program je oblikovalo štirinajst skladb, nekako v razponu od renesanse (GallusovaMedia vita in morte sumus in Ave MariaNicolasa Gomberta) do najmlajšega španskega skladatelja Josua Elberdina (1976) in njegove kompozicije Cantate Domino. Koncert je bil briljanten stilni pregled različnih pristopov petja in dramaturških prijemov ob izvajanju himn, hvalnic, molitev, maš in psalmov.

Ne samo Gallusovo, tudi drugo slovensko sakralno glasbo je bilo slišati

Že stari mojstri so odkrili učinkovit efekt večzborja, nekakšen stereo efekt ali celo blagoglasje kvadrofonije, ki so ga znali učinkovito oblikovati, bodisi kot kanon ali odmev, včasih v smislu dialoga ali vsebinskega kontrasta ipd. Cerkveni prostor prav kliče po vseh teh oblikah, saj se glasovi zaradi eksponirane akustike prelivajo in nadgrajujejo v neverjetne zvočne kombinacije. Nekaj malega od tega smo lahko doživeli tudi na tokratnem koncertu, ko so se pevci razdelili po celotni dvorani.

Vtis je seveda le približek tistemu, ki ga lahko doživimo v objemu cerkvene ladje. Eden redkih slovenskih skladateljev, ki se je tudi posluževal pisanja sakralne glasbe na tak način, je bil France Kimovec (1878 - 1964), bližnji sorodnik dirigenta Močnika. Slišali smo dve njegovi tehtni kompoziciji, Ti sam Gospod in S svojimi perotmi te pokrije Gospod, ki sta zazveneli še posebej polno in emotivno globoko, verjetno tudi zaradi dirigentove sorodniške vezi z avtorjem.

Klobuk dol!

Ker glasba ne pozna meja, se v sakralni glasbi le-ta ne deli na pravoslavno, katoliško ali protestantsko v smislu različnih obrednih praks in bogoslužnih razlik, saj glasbena nebesa vedno znova govorijo izključno z enim jezikom in pojejo slavo Bogu, ki se le skozi petje lahko razplamti do razodetja. V primeru tokratnega koncerta ta glasba poje tudi slavo miru in medsebojnemu sožitju na svetu, kot so deklarativno pojasnili nastopajoči. Res, če sklenemo, discipliniran zbor, tonsko prečiščen, vstopi fantastično natančni, dinamika brezhibna, dirigentov gib jasen in nedvoumen. Kljub dokaj statični vlogi pevcev, ki so tam zaradi petja in ne zaradi plesa ter gibalnega izražanja pevskih emocij, se v zboru čuti iskrena in sproščena energija, uživaško premišljena in umetniško nadzorovana. Ej, če še enkrat sklenem, tokrat osebno, Damijan Močnik, klobuk dol!