S popolnimi neznanci je včasih laže
Na novogoriškem malem odru bo 4. in 5. decembra premiera komične drame Pogovori po seksu sodobnega irskega avtorja Marka O'Hallorana in v režiji Tijane Zinajić, ki je na tem prizorišču ustvarila že nepozabne Realiste, Antontona in Tridesetletnice. Celoten pogovor z avtorjem bo objavljen v gledališkem listu.
Irec Mark O'Halloran je igralec, dramatik in scenarist. V Sloveniji je bil predvajan film po njegovem scenariju Adam in Paul (Adam and Paul, 2004), v katerem tudi sam igra. Pogovori po seksu je prva uprizoritev njegovega dramskega dela v Sloveniji.
Kaj je za vas moč pogovora?“Mislim, da lahko imamo včasih zelo globoke pogovore na zelo neverjetnih mestih. Včasih je lažje deliti podrobnosti svojega življenja s popolnimi neznanci in včasih lahko z njimi na novo odkrijemo sami sebe. Pogovori z neznanci so torej potencial, saj nisi obremenjen z zgodovino, in to se mi zdi zanimivo.”
Protagonistka, Ona, po izgubi življenjskega partnerja spi z mnogimi moškimi in tako tolaži svojo žalost, le redko koga pa zares spusti k sebi. Ali je telo danes bolj dostopno kot duša?“Ko je govoril, je začel jokati, še vedno me je držal za roko, kakšnih pet, šest ali sedem postaj. In potem je izstopil, se vrnil nazaj noter in rekel: 'Hvala, ker ste me poslušali. Oprostite, da sem vam napolnil glavo. Ampak preprosto sem moral to nekomu povedati.' Izstopil je, odšel in nikoli več ga nisem videl.”
Mark O' Halloran
dramatik, scenarist in igralec
“Mislim, da se Ona z nekaterimi od teh moških poveže, čeprav le za trenutek. In res se zdravi s pomočjo teh moških, ki z njo delijo svoje zgodbe o izgubi. Ali pa, tu je recimo fant, čigar mama umira in tudi umre. V državi so priseljenci, ki so morda popolnoma izgubljeni, in Ona z njimi deli to izkušnjo. Poskušam se spomniti besedne zveze, ki sem jo uporabil … Mislim, da je to kolektivna anonimnost. Ona želi biti anonimna in hkrati biti še vedno v svetu. Zato mislim, da najde tudi dušo teh ljudi. Nekako to sem želel raziskati.”
Ona je svojega fanta poskušala rešiti, a kot pravi, tega niso mogli storiti niti zdravstveni sistem, zdravniki niti alternativna medicina. Ali to pomeni, da je depresija neozdravljiva bolezen ali da družbi preprosto ni dovolj mar za ljudi z depresijo?“Imam prijateljico, katere partner je storil samomor, pa sta oba storila vse, kar je bilo v njuni moči, da bi to preprečila ... Mislim, da je vsak primer drugačen. Mislim, da je depresijo mogoče obvladati in da samomor ni neizogiben, vendar za nekatere ljudi pomoč ni dostopna. In zlasti moški so lahko v življenju zelo osamljeni. In irska zdravstvena služba je, zlasti kar zadeva duševno zdravje, zelo negotova. Ni ravno dobro vodena.”
Moški lik je tisti, ki se ubije zaradi depresije, in tudi statistični podatki pravijo, da je samomor pogostejši med moškimi kot med ženskami. Srečamo veliko moških likov, ki očitno potrebujejo nekoga, s katerim se lahko pogovorijo, in tako se pogovarjajo z Njo. Ali je to, da moški še vedno nimajo pravih moških prijateljev, s katerimi bi se lahko pogovorili, problem patriarhata?“Ne moremo posploševati, ampak nekateri moški imajo velike težave z izražanjem ranljivosti ali šibkosti oziroma tega, kar dojemajo kot šibkost, na primer, da jih je strah, da so osamljeni, da so ranljivi. Moški to zelo težko delijo s svojimi prijatelji, kar lahko privede do strašnega pritiska nanje. Saj veste, na koncu se lahko počutijo, kot da ne morejo nikomur ničesar povedati, in so izgubljeni. In to je po mojem težko. Zato me je zelo zanimalo njihovo odpiranje. Precej sem pisal o moški osamljenosti. Napisal sem igro z naslovom Trade (Trgovina), ki govori o moškem, ki misli, da se je zaljubil v prostituta, in zaradi njega uniči svojo družino, torej zaradi fanta, ki seksa zgolj za denar. Ta moški ima občutek, da ga nihče v njegovi družini ne pozna. In pred leti sem napisal scenarij za film Garage (Garaža) o moškem, ki je obtožen pedofilije, pa sploh ni pedofil, in se je ubil, ker ljudem ni mogel povedati, kdo in kaj je, ker je bil tako ali tako malo čuden, in zato so ga v njegovi skupnosti izobčili. Zanima me ta vrsta nenavadne moške osamljenosti.”
Slog vaše dramatike je zelo naturalističen. Pišete pa tudi scenarije. Na primer za serijo Conversations with Friends (Pogovori s prijatelji) po romanu Sally Rooney, ki je zelo priljubljena tudi v Sloveniji, ste napisali tri epizode. V čem je glavna razlika, ko pišete za oder ali za televizijo oziroma film?“Pogovore po seksu sem začel pisati, še preden sem začel delati na knjigi Sally Rooney, in pravzaprav sem večino igre napisal med obdobjem kovida. V tistem času sem hrepenel po srečanju z ljudmi. Živel sem sam, zato sem se moral z nekom usesti in pogovarjati, četudi je bil to samo neznanec, moral sem se z nekom povezati.
Najprej sem pisal igre, nato pa scenarije za filme. Več pišem za film in televizijo. Pri pisanju za gledališču si težje predstavljam svet, ki bi lahko bil resničen, pri pisanju za film pa si lahko predstavljaš kraj, hišo, sobo. Zato poskušam tudi v gledališču v tem smislu stvari poenostaviti. Včasih me skrbi, da z odra ne bo nič prišlo. Igralci morajo biti res natančni pri tem, kaj počnejo, ker če samo momljajo svoje replike, se vse izgubi. Vse je precej občutljivo.”
Če ne želite, vam na to vprašanje ni treba odgovoriti. Ali ste morda eden od likov v igri oziroma ali Pogovori po seksu vsebujejo avtobiografska dejstva?“Verjetno je v njej nekaj avtobiografskih dejstev, vendar sam ne nastopam v igri. Sem namreč gej. Tako da ne, nisem Ona, morda podzavestno, ne vem, ampak ne … Po navadi pri svojih delih nisem avtobiografski, čeprav pri pisanju moraš tako ali tako uporabiti zgodbe iz svojega življenja, zatorej so v igri stvari, ki bi jih verjetno lahko povezal s svojim življenjem, podrobnosti zgodb, ki si jih ljudje pripovedujemo. In ja, pravzaprav sem pred leti na Irskem posnel film Adam in Paul, v katerem sem igral enega od glavnih likov. Potem pa, tik pred obdobjem kovida, ko sem v Dublinu čakal na tramvaj, je do mene pristopil neki moški in mi rekel: 'O moj bog, vi ste tisti iz filma Adam in Paul.' Poljubil mi je roko in rekel: 'Ne osvajam vas. Sem heteroseksualec.' In sem odgovoril: 'Že v redu, že v redu.' In on je rekel: 'Grem v isto smer kot vi.' Vstopil je na tramvaj in mi povedal, da gre na obisk k očetu, ki umira v bolnišnici in bo morda naslednji dan umrl. Ko je govoril, je začel jokati, še vedno me je držal za roko, kakšnih pet, šest ali sedem postaj. In potem je izstopil, se vrnil nazaj noter in rekel: 'Hvala, ker ste me poslušali. Oprostite, da sem vam napolnil glavo. Ampak preprosto sem moral to nekomu povedati.' Izstopil je, odšel in nikoli več ga nisem videl. Tako je to postalo del ene od zgodb, zgodbe o fantu, ki gre na obisk k mami.”