S koncertom Komornega ansambla italijanskega filharmoničnega orkestra se je poslovila dolgoletna direktorica

NOVA GORICA > Krasna glasbena predstava se je tematsko navezovala na “štiklce” popularnih skladb kultnih filmov. Sicer velja, da je filmska glasba najboljša takrat, ko jo gledalec ne sliši, a v določenih primerih, ko je nastala izpod rok vrhunskih skladateljev, kot so Astor Piazzolla, Ennio Morricone, Artmando Trovajoli, Stelvio Cipriani, Nino Rota in Richard Galliano, seveda pravilo pade na celi črti.

Glasbena dela v filmih kot je npr. Sladko življenje film naredijo tudi zvočno bogat in nepozaben. Zgodba sicer lahko postopoma izzveni, glasba pa ostaja v ušesih in vedno prikliče filmske prizore, ko jo zaslišimo. Seveda, če je izvirna in izpeljana iz vsebine na način kot to znajo samo najboljši.

Tak je bil omenjeni koncert, poln filmskih prebliskov, poln obujenih čustev iz filmov, ki so tako ali drugače zaznamovali naš svet. Orkester, ki ga sestavljalo profesionalci iz filharmoničnega orkestra, se z radostjo vživlja v izvajana dela, čemur seveda pripomore tudi karizma vodje, saksofonista Albonettija, ki je tudi frontman in zabaven povezovalec skladb. Kot se je sam predstavil, je sin profesionalnega kolesarja, sam pa “samo” glasbenik, ki občuduje našega Tadeja Pogačarja.

Prav zanimivo bi bilo tudi videti, kako bi se odzval, če bi kdo sprejel povabilo in plesal v ritmu Piazzolinega tanga pred odrom. Vsekakor, koncert je bil take narave, ko se formalna in stroga klasična struktura spremeni v spontano in sproščeno poslušanje, res primeren za sklep uspešne sezone, žal tudi z nekoliko otožnim priokusom.

Slovo Pavle Jarc s čela Kulturnega doma

Z dotičnim koncertom se je od direktorskega mesta Kulturnega doma dokončno poslovila tudi Pavla Jarc, zadnje mesece sicer kot v. d. direktorja. Ob slovesu se je zahvalila vsem sodelavcem in zvesti publiki, aplavz, ki kar ni pojenjal, pa je bil dokaz, da je svoje delo opravljala točno tako, kot je potrebno - v veselje poslušalcem in z dvigom kulturniške ponudbe na najvišjo raven.

Tudi dodatek, ki so ga glasbeniki izvedli po koncu rednega dela, je lepo podčrtal celotno dogajanje. Improvizacija na Piazzollin Oblivion je dala piko na i temu sladko-otožnemu večeru. Izvedba je bila vsekakor eden od vrhuncev, zanimiva pa je tudi struktura, ki kontrabasistu nalaga, da “fingira” bitje srca. Ko se kasneje iz tega izvije znamenita melodija, nas je seveda muziciranje utrdilo v prepričanju, da tako ali tako vse mine in se pozabi, a uspešno delo pusti sled in trajen spomin.