Rusjani po Rusjanih

O pionirjih letalstva bratih Rusjan so doslej obstajale tri knjige, v sredo zvečer so predstavili četrto. Napisal jo je goriški publicist Vili Prinčič, govori pa o odkrivanju zapuščine bratov Rusjan in o aktivnostih v zadnjih treh desetletjih.

Avtor knjige Vili Prinčič  Foto: Pierluigi Bumbaca
Avtor knjige Vili Prinčič  Foto: Pierluigi Bumbaca

GORICA > Naslov knjige V sinjo brezkončnost si je avtor sposodil iz verza pesmi, ki jo je Edvard Rusjan napisal dekletu Danici Cigoj oktobra 1910, torej le tri mesece pred njegovo tragično smrtjo.

Kako smo zatapljali v sanje se zlate,/ v sanje vzorov in svetlih idej!/ Vsi zrli v poljane smo v soncu bogate,/ v sinjo brezkončnost in dalje brez mej./ Pa kanila v dušo je kaplja spoznanja,/ ugasnil sijaj je vseh tistih dobrot./ In duša nam z grenko resnico oznanja:/ za vzori navadno sledi bankrot! Edvard Rusjan, 1910

Na predstavitvi knjige, ki je bila v goriškem Kulturnem domu v sredo zvečer, je avtor Vili Prinčič, publicist, raziskovalec in prosvetni delavec, povedal, da je knjigo zasnoval dvodelno. V prvem delu obravnava sedanjost, torej pobude, akcije, dogajanja v zadnjih tridesetih letih, po čemer se knjiga razlikuje od prejšnjih treh (Bisailove, Sitarjeve in Gombačeve), zasnovanih bolj zgodovinsko in tehnično. V drugem delu se avtor sicer posveti zgodovinskim dejstvom, a na svojstven način. Ne želi namreč ponavljati starih in že večkrat objavljenih dejstev, pač pa se posveti časopisnim člankom, zlasti tistim, ki so izšli po smrti Edvarda Rusjana.

Glede odkrivanja zapuščine bratov Rusjan je Prinčič za prelomnico označil leto 1999, ko se je iz Belgije v Gorico vrnila Grazia Rusjan, nečakinja znamenitih bratov. Grazia je Prinčiču odprla poti in navezala stike z Argentino, kamor se je že leta 1913 odselil Edvardov brat Jože in z njim dragoceni podatki, povezani z začetki slovenskega letalstva. “V mesecih po prvem stiku z argentinskimi Rusjani so v Gorico po elektronski pošti začele prihajati fotografije in drugo gradivo,” piše Prinčič in dodaja, da jih je posebej razveselil zelo pomemben zapis o življenju in delu Jožeta Rusjana v veliki južnoameriški državi. “Jože se po odhodu v Argentino ni veliko ukvarjal z letalstvom, pač pa je bil izumitelj raznih stvari,med drugim namakalnega sistema, s pomočjo katerega so iz vode v Andih naredili vrt Argentine.” pravi Prinčič. Pri zbiranju podatkov jim je veliko pomagal tudi Jožetov sin Bruno Rusjan, ki se je v Buenos Airesu rodil leta 1915 in ga je Vili Prinčič tudi osebno spoznal.

Delo prinaša tudi povzetek vseh prireditev, razstav, filmov in drugih pobud, ki so se zgodile v zadnjih treh desetletjih, omenjeni pa so tudi spomeniki, ki so bili postavljeni v spomin našima prvima letalcema. Knjigo, ki je izšla pri Založništvu tržaškega tiska in s katero se je sklenila stoletnica pionirskih podvigov bratov Rusjan, so poleg avtorja predstavili urednica pri založbi Martina Kafol in Prinčičev sodrug, publicist, pedagog prof. Aldo Rupel, tudi avtor uvodnega besedila h knjigi. Kafolova je povedala, da so pri založbi zadovoljni, da se z izdajo knjig selijo tudi na Goriško, Rupel pa je poudaril, da je bil center zbiranja vsega gradiva ves čas na sedežu slovenskih športnih društev. Ni pozabil tudi povedati, kako se je Rusjane odkrivalo in častilo v vsaki od obeh Goric oziroma na vsaki od obeh strani državne meje.

KLAVDIJA FIGELJ


Najbolj brano