Rudi Bučar v amfiteatru SNG Nova Gorica: “Alora, še pridemo!”
V sklopu Slovenskega narodnega gledališča Nova Gorica, ki je letos pridobilo (prizidalo) krasen dodatek k svoji hiši, amfiterater z dokaj veliko sedeži in lepo akustiko, je minulo soboto nastopil Rudi Bučar s svojo Bando osmih imenitnih instrumentalistov, občasno nekateri med njimi tudi kot backvokalisti, ter razprodan amfiteater dvignil na noge, ga prepričljivo osvojil in koncert po vseh dodatkih zaključi: “Alora, še pridemo!”
NOVA GORICA > Rudi Bučar je izobražen pevec (na tržaški univerzi je zaključil študij jazzovskega petja in aranžiranja), ki pa vse stavi na avtentično, spontano, čisto in zanosno energijo neizmernega talenta in “ljudskega” glasu. V tem pogledu je vrhunsko izstopajoč, brez težav pa premika meje svoje formalne izobrazbe od priredb istrskih ljudskih pesmi, do pop-rock štiklcev, vmes pa sproščeno in glasbeno prefinjeno izkazuje razkošje svojega prodornega vokala. Mogoče se to mnenje sliši nekoliko pompozno, nemara celo preveč občudujoče, ampak njegovo “kantanje” je res nekaj posebnega. Tokrat je postregel tudi z vsemi hiti, in čeprav je že luna govorila o svetli noči, se je po publiki razlegla tudi krasne Tisti ljudje s sončnimi verzi: “O, ja to smo tisti ljudje, ki smo s soncem obsijani in gledamo naprej”.
“Previden” s popularno, a drzen z ljudsko glasbo
Podpisani je s popularno glasbo ponavadi previden, ker nima rad preveč poceni temelje, da ne govorimo o vsebini, toda pri Bučarju vse to odpade. S polno paro črpa iz poezije ljudskega genija, dodaja svoje izvirne domislice, presunljiva je uglasbitev pesmi duhovnika Alojza Kocjančiča Kamen, trn in brin, ki je, če smo prav razumeli, tudi naslov novega albuma, ki bo izšel v jeseni in izkazuje globok odnos do svoje (istrske) kulture, do svojega domačega glasu, ter ga z aranžmaji, primerno poenostavitvijo besedil (bog ne daj, da bi med “krajnci” zvenel preveč “domorodsko”, bi mu takoj dopovedovali, da je Trubar knjižno govorico razvil iz “južne ljubljanščine, ki meji na Dolenjsko”). V ta štos se Bučar ne ujame, niti za trenutek pa ne izpusti iz rok promocije svojega maternega govora. Krasna čistokrvnost duha, bi rekli, prefinjen pristop, ki potem doseže vse ljudi, četudi bodo istrski muzikanti vztrajali na platformi, kot bi rekli po moderno: “Lahko pensaš use kar ti paše / mi bomo zmeron kantali po naše”.
Bučar istrsko kulturo promovira in pošilja v svet, ne samo po Sloveniji, tudi v svet brez meja, z izraznostjo pesnika, ki ve za čas, ki je bil, je in bo.
Zbrana smetana istrske glasbene scene
Bučarjeva banda je odličen sestav, vrhunsko uglašen in muzikalno strasten, hkrati pa je tudi zasedbeno zanimiv: Goran Krmac s tubo je žlahten dodatek basovskim linijam, pa tudi kot solist se je izkazal, Anže Vrabec s klavirjem na trenutke preseže samo spremljevalno linijo, občasno se zasliši v njegovem igranju ljubezen do Keitha Jarretta (Koln koncert), vsaj tako sklepamo, čeprav je harmonska podlaga lahko tudi drugačnega izvora, Mitja Bobič kot trobentač, spremljevalni vokal, klaviaturist, pa še kaj, lepo dopolnjuje zborovsko večglasje, s trobento pa muziki vlije svetlobo in čar spevnosti, ki jo zmore samo “trumpeta”. Za trdno ritmično podlago skrbi Marko Toškan, Tomaž Boškin s harmoniko in glasom daje muziki poseben kolorit, da zadeva občasno prestopi bardovsko-ljudsko estetiko, poskrbita oba električna kitarista, Marko Žavbi in Marko Hrvatin. Brez basa (Simon Markežič) pa bi manjkal fundament, manjkal bi glas istrske zemlje, tiste trde pokrajine, kjer se je vedno mešalo morje kultur, ljudje pa so se obrusili v občutljive pesniške duše z mogočno strastjo do življenja. Bučar vse to promovira in pošilja v svet, ne samo po Sloveniji, tudi v svet brez meja, z izraznostjo pesnika, ki ve za čas, ki je bil, je in bo. Tokrat tudi s spoštovanim in šarmantnim vokalistom domačinom Markom Vuksanovićem, ki je v duetu z Bučarjem zapel nekaj svojih pesmi, skupaj sta se poklonila največjemu in edinemu Tomažu Pengovu z Nerodno pesmijo, ki je spet ožarila stare čase.
