Roman o odraščanju v času prelomnih dogodkov

VRHNIKA > Nagrado, ki so jo septembra 2019 ustanovili Slovenski center PEN, Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Univerza v Ljubljani in Znanstvenoraziskovalni center SAZU, je prejel roman V Elvisovi sobiSebastijana Preglja, ki ga je lani izdala novomeška založba Goga.

V Elvisovi sobi je roman, prelit s spominom na zgodovinske premike zadnjih let. Zgodba, v kateri se intimno prekriva s širšim družbenim dogajanjem, sovpada z obdobjem od konca 70. let do osamosvojitve. Po mnenju žirije, ki so jo sestavljali Ana Geršak, Darja Pavlič, Matej Bogataj, akademik Niko Grafenauer in Ivan Verč kot predsednik, je avtor v romanu dobro zajel občutke generacije, ki je razpad Jugoslavije, vojno in tranzicijsko obdobje doživljala v zgodnji mladosti. “Pregelj proces spreminjanja družbenih razmerij ponazori na jezikovni ravni, ko v sprva zamejeno prvoosebno perspektivo vpleta vse več elementov tedaj aktualnega diskurza, odraža pa tudi protagonistovo postopno ozaveščanje silnic, ki so razrahljale vezi otroškega prijateljstva. Z rabo 'večnega sedanjika' avtor ohranja iluzijo nezaključenosti in podoživljanja vseh možnosti, ki so se odpirale v Elvisovi sobi kot simbolu neobremenjenega otroštva,” je o nagrajenem romanu zapisala žirija. Člani so obenem poudarili, da je Pregljeva “pisava artikulirana in kaže nedvomno pripovedno veščino: ve, kaj hoče, in ve, kako to tudi povedati,” je nagrado še utemeljila žirija.

Generacija prelomnih dogodkov

Kot je ob prejemu povedal Pregelj, roman govori o njegovi generaciji, ki je odraščala ob nekih prelomnih dogodkih. Po njegovih besedah je prišel čas za to, da pogledajo nazaj, zgodbe zapišejo in jih povedo generacijam, ki prihajajo. Da jim pokažejo čase, ki so bili “malo bolj razburljivi”. Takrat je po Pregljevih besedah treba držati skupaj in lahko tudi uspe.

“Roman pripoveduje tudi o tem - o ljudeh, ki so se ne po svoji krivdi znašli na napačni strani, drugi pa brez pravih zaslug na pravi strani,” je dodal nagrajenec.

Podelitev je bila v Cankarjevem lazu na Vrhniki, na zemlji, ki je bila nekoč v lasti Cankarjevih, donatorka 5000 evrov, kolikor je vredna nagrada, pa je občina Vrhnika. Kot je povedal župan Danijel Cukjati si niso mogli dovoliti, da bi nagrado prevzelo kakšno drugo mesto, saj je Vrhnika eno redkih mest, ki se lahko ponašajo s takim mojstrom besede. Čeprav je Cankar ustvarjal v kulturno bogatejših mestih, denimo Ljubljani in na Dunaju, je “veliko njegovih del povezanih prav s temi kraji in temi ljudmi”.

Ivan Cankar je imel vendarle prav

V pogovoru z literarno zgodovinarko Alojzijo Zupan Sosič so se predstavili tudi ostali trije nominiranci: Vinko Möderndorfer z zbirko esejev, dnevnikov in krajših mnenjskih zapisov Ljudomrznik na tržnici, Simona Semenič z igro To jabolko, zlato in Brane Senegačnik s pesniško zbirko Pogovori z nikomer. Umetniški program sta oblikovala harmonikar Nejc Grm z deli Uroša Rojka in Lojzeta Lebiča ter dramska igralka Draga Potočnjak z odlomkom iz Cankarjevega spisa Bela krizantema.

Med pogovorom nominirancev se je dobitnik nagrade med drugim spominjal, da je bil ob prvih branjih Ivana Cankarja kar malce jezen nanj in se je spraševal, ali smo res taki: “Z leti vedno bolj ugotavljam, pa ne samo jaz, da je še kako imel prav, ko nam je nastavil zrcalo, kako nas je opisal. In tudi po sto letih vse to še kako drži.”

Tudi slavnostni govornik, pisatelj in komediograf Tone Partljič, je dejal, da je Cankar po njegovem mnenju vse bolj aktualen, še zlasti v času kapitalizma, ki je “v svojem brutalnem pohodu”. Omenil je bratomorno vojno, saj ocenjuje, da bi v svoji državi “morali opraviti očiščenje in pomlajenje”. Sicer pa po njegovem mnenju potrebujemo tudi pri nas močne osebnosti v času, ko “se sovraštvo akumulira”, ko novinarji izgubljajo življenja, ko se na umetnost gleda cinično, protestnike pa razglasijo za sovražnike.

“"Ne, ni tega pri nas. Niti v sanjah. To je samo moja črna utopija. Ampak Cankar je rekel, da imajo utopije to lastnost, da se velikokrat uresničijo,” je dodal Tone Partljič.