Rok Matek je težko čakal na prvo vajo z orkestrom

Petnajstletnico delovanja v Gledališču Koper bo priznani igralec Rok Matek nocoj predpremierno zaznamoval s koncertom, ki ga je koprsko gledališče v sodelovanju z Obalnim komornim orkestrom pripravilo pod vodstvom maestra Patrika Grebla. Koncert, na katerem se bodo igralcu na odru pridružili gostje Tinkara Kovač, Lara Jankovič, Sara Gorše in Blaž Popovski, je režirala Katja Pegan, uradno pa bo krst doživel v petek ob 20. uri.

Pred petimi leti, ob deseti obletnici vašega delovanja v Gledališču Koper, ste mi v intervjuju dejali, da ste v letih zorenja, v obdobju, ko o vsem lahko razmišljate bolj poglobljeno. Najbrž se ne motim, če rečem, da so z osebnim in igralskim zorenjem prišle tudi zrelejše in zahtevnejše vloge: v mislih imam tiste v Lepi Vidi, v Ni tako slabo kot zgleda in v Treh verzijah življenja?

“Z igralskim zorenjem so začele prihajati tudi vloge, ki narekujejo več notranjega miru, umirjenosti in zahtevajo več odrske stabilnosti. Liki iz uprizoritev, ki jih omenjate, so zaradi svoje kompleksne narave zahtevali res poglobljen študij, hkrati pa tudi poglobljeno interpretacijo, ki je, da je lik lahko zasijal na odru, izhajala iz mojega notranjega miru. Če poenostavim: če bi priložnost za vlogo mladega znanstvenika v tako zahtevnem besedilu, kot so Tri verzije življenja, dobil pred desetimi leti, je ne bi doumel. Besedilo bi razumel, vzvoda za takšen lik pa ne bi znal poiskati, še manj bi vlogo razumel v smislu občutenja lastnih življenjskih izkušenj. Liku znanstvenika se takrat zagotovo ne bi znal približati, z neko mero zrelosti in umirjenosti pa sem se mu v letošnji sezoni lahko.”

Umirjenost kot pogoj za zahtevnejše vloge torej; govorite o umirjenosti pri ustvarjanju ali v življenju nasploh?

“Ko govorim o umirjenosti, mislim na vsa področja človekovega delovanja, ko govorim o ustvarjanju v gledališču, pa imam v mislih tako umirjenost na vajah kot med predstavo. Z racionalnim pristopom lahko določim lik, ga usmerim in realiziram, toda brez magičnih medsvetov, intuicije, daru, izkušenj in umirjenosti nikoli ne bom intuitivno sposoben vstopiti v različna stanja likov. Umirjenost mi omogoči, da lahko odigram like, ki jih prej nisem mogel. Kot mladega igralca na odru me je pogosto begala tišina, t.i. pavza, premor v igralčevi repliki v odsotnosti kakršnega koli odrskega dogajanja. Potreboval sem kar nekaj časa, da sem dopustil, da pavza - zadiha. To zmorem po številnih odrskih izkušnjah, ki sem jih pridobil po akademiji.”

“Da sem vlogo dobro odigral, se zavem takrat, ko sem prisoten z vsemi čuti, ko sem na odru sproščen in samozavesten, ko se vzpostavi magični krog, ko gledalci med predstavo vidijo le moj lik in pozabijo, da gledajo - mene ...”

Rok Matek

igralec

Umirjenost torej pogojuje tudi pogum?

“Z umirjenostjo pride pogum, zaradi nje lahko igraš like, ki so starejši od tebe. Kot mlad igralec sem igral veliko eksplozivnih in glasnih vlog, umirjenost pa mi je omogočila, da na odru zgolj sem, in to je lahko dovolj. Do tja je dolga pot, polna učenja, igrati je treba veliko in raznolike vloge, predvsem pa biti pri delu iskren. Igralski poklic je lep in hkrati nepredvidljiv, od igralca zahteva nenehno prevpraševanje o mestu, ki ga ta v procesu ustvarjanja zaseda, o njegovem odnosu do dela, v nasprotnem lahko zelo hitro skrene s poti, zaide in se nenadoma znajde v ustaljenih igralskih tirnicah. Kot igralec moram ostati 'prožen', nenehno se moram zavedati, da v vsako vlogo, četudi je bila prejšnja zelo uspešna, vstopim bos, pri dnu. Ena vloga mi lahko uspe bolje kot druga, pravil ni, vendar če k študiju pristopim z umirjenostjo, o kateri že ves čas govoriva, je več možnosti, da bom vlogo dobro odigral.”

Kdaj veste, da ste na odru res dobri?

“To mi pove občinstvo z odzivom in aplavzom. Da sem vlogo dobro odigral, se zavem takrat, ko sem prisoten z vsemi čuti, ko sem na odru sproščen in samozavesten, ko se vzpostavi magični krog, ko gledalci med predstavo vidijo le moj lik in pozabijo, da gledajo - mene ... Svoje lahko doda tudi kritika.”

Ste v teh letih kdaj pomislili, da morda tej ali oni vlogi ne bi bili kos?

“Ne spominjam se, da bi me katera koli vloga že na začetku študija predstave navdala z dvomom. Zgodilo pa se je, da sem o tem, ali bom vlogi kos, razmišljal pozneje, sredi študijskega procesa, nazadnje pri že omenjenih Treh verzijah življenja Yasmine Reza, pri čemer pa je bil moj dvom usmerjen na tekstovni vidik, manj uprizoritveni. Nisem osamljen primer, tudi drugim igralcem se kdaj zgodi, da pridejo na vajo, poskusijo narediti kaj drugače ali pa spremembo zahteva režiser in - ne gre. Ne gre tudi drugi in tretji dan, nič bolje ni četrti in peti dan, situacija lahko postane zelo neprijetna, nato pa se ti kar naenkrat 'odpre' in lahko delaš dalje. Včasih se je dobro pogovoriti z režiserjem, morda z igralskimi kolegi, predvsem pa je treba znati potrpeti. Ja, igralski poklic zahteva tudi nekaj potrpljenja.”

Vas mlajši kolegi kdaj vprašajo za nasvet?

“Se zgodi, in takrat si pogosto vzamem čas in jih na vajah opazujem v prizorih, v katerih sam ne nastopam, sicer pa njihovega dela nikoli ne komentiram, še manj se čutim poklicanega, da bi delil napotke in nasvete. V gledališču namreč velja nepisano pravilo, da tega ne počnemo, da ni etično. Zakaj? Zato, ker je ustvarjanje odrskega lika zelo občutljiva, intimna stvar posameznika. Vsak igralec lik gradi po svoje, vsem pa nam je skupno, da smo v času študija zelo občutljivi in bi nas morebitne kritične opombe soigralcev lahko le zmedle. Če pa me vendarle kdo vpraša za mnenje, se z veseljem, toda še vedno previdno odzovem, kaj več o njihovem delu pa lahko spregovorim samo s kolegi, s katerimi smo tudi zunaj gledališča dobri prijatelji. A tudi takrat se trudim poudariti bolj pozitivne stvari, ki sem jih videl na vaji, seveda pa tudi iskreno povem, kaj si o tem ali onem mislim. Če morda najdem detajl, ki bi bil za njegov lik dobrodošel - tu govorim o mikroobrtniških prijemih, o detajlih, ki lahko to ali ono karakteristiko lika nadgradijo, jo naredijo bolj povedno, poenostavijo, toda hkrati odprejo celo vesolje - mu to seveda predlagam, od njega pa je odvisno, ali bo moj predlog sprejel ali zavrnil.”

Več vaših predlogov bodo najbrž sprejeli osnovnošolci, za katere v prihodnji sezoni napovedujete delavnico praktičnih metod za lažje učenje z naslovom Zapomni si kot igralec!

“Delavnica je nastala na pobudo dveh mam, ki sta se mi prisrčno zahvalili za posnetke, objavljene na spletu, na katerih prebiram pesmi iz šolskega berila, saj so se njuni otroci prav z njihovimi ogledi hitreje na pamet naučili pesmi, ki jih zahteva šolski program. Ob tem sem se spomnil, kako stresno sem v šoli doživljal spraševanje, pisanje 'kontrolk', predvsem pa recitiranje pesmi pred polnim razredom, in takrat sem tudi pomislil, da bi lahko z enkratno delavnico in preprostimi orodji pomagal osnovnošolcem pri učenju besedila na pamet. Na delavnici jim bom najprej pojasnil, kako se igralci lotimo učenja besedila na pamet, nato jim bom predstavil več zabavnih načinov pomnjenja besedila, ki si ga bomo skupaj poskusili čim prej zapomniti.”

Ničesar novega ne bom zapisal, če rečem, da vas gledališko občinstvo prepoznava predvsem po vlogah, odigranih v glasbenih komedijah. Bi lahko rekli, da vaš nocojšnji koncert zaokroža vaša prizadevanja in dosežke na polju glasbenega gledališča?

“Preden odgovorim, le kratek medklic: za 40. rojstni dan sem napisal seznam štiridesetih želja in ciljev, ki jih želim izpolniti oziroma uresničiti v življenju, in med njimi je bila tudi želja - peti z orkestrom. Da se mi bo želja tako hitro izpolnila, nisem pričakoval, zato je bila uvrstitev koncerta v repertoar zame res veliko presenečenje. Če se vrnem k vprašanju, lahko rečem, da je ta koncert res nekakšen povzetek moje pevske poti od otroških let in prvih poskusov petja, preko ljudskega in zborovskega petja do petja v okviru študija na akademiji in profesionalnih pevskih nastopov v predstavah. Iskreno si želim, da bi bil ta koncert tudi odskočna deska za nov glasbeno-gledališki projekt, in ne skrivam, da nekega dne želim posneti tudi skladbo, ki jo bo mogoče slišati na radiu, spletu in televiziji.”

Se je vse začelo, ko so vam starši kupili pravi mikrofon?

“Res je. Imel sem srečo, da so starši znali prisluhniti mojim otroškim željam in mi za deseti rojstni dan namesto avtomobilčkov kupili kasetofon, ki se je z žico povezal z mikrofonom. Zelo rad sem pel, sploh karaoke, poznal sem vse uspešnice zabavne glasbe in ob dopoldnevih, ko staršev ni bilo doma, v domači dnevni sobi pred namišljenim občinstvom prirejal koncerte. Nastop sem vzel zelo resno, napisal sem si spisek izvajalcev in celo vezno besedilo med posameznimi popevkami.”

V predstavah koprskega gledališča vas pri pevskih vložkih največkrat spremlja klavir, pri uspešnicah Iztoka Mlakarja trio. Kakšni pa so občutki, ko te prvič spremlja orkester?

“Povsem iskreno, težko sem čakal na prvo vajo z orkestrom! Da ga zaslišim, občutim! Prva vaja me je ganila, ježil sem se od veselja in hvaležnosti, da sem lahko del tako velike ekipe, in počutil sem se kot bi skočil v novo, neznano morje; do takrat sem imel izkušnje le s petjem v gledaliških predstavah, v katerih sem moral biti pozoren na to, da v song vstopim s pravim tonom na pravem mestu, zdaj pa moram slediti dirigentu, ki hkrati vodi orkester in mene. Petje z orkestrom zahteva drugačno zbranost kot petje na odru, saj se moraš pri orkestru povezati s prav vsakim inštrumentom, se mu prepustiti in dovoliti, da se orkester lahko prepusti tebi. Res prijetna, zelo prijetna izkušnja!”

Na koncertu se predstavljate s trinajstimi songi, ki ste jih peli v šestih uprizoritvah. Je njihova interpretacija drugačna, če jo primerjate s tisto v predstavi?

“Zdaj pojem bolj čutno, umirjeno, za pesem si vzamem več časa, bolj se posvečam interpretaciji in nekatere melodije so zaradi vsega tega zagotovo postale bolj očarljive. Verjamem, da je takšna interpretacija odraz življenjskega nazora in ustvarjalnega pogleda na svet. Nekatere pesmi bodo zagotovo zazvenele bolj zrelo, tudi zaradi odrskih izkušenj v preteklih letih.”

Igralci se v predstavah, v katerih je veliko petja in je za to potrebno kar nekaj pevske kondicije, radi izgovorite s stavkom: “Igralec sem, ne pevec!” Kaj “skrivate” za tem?

“Kondicija ni vprašljiva, tehnika petja tudi ne, saj je enaka pri igralcih in pevcih. Razlika je morda v tem, da sem kot igralec slabše podkovan v glasbeni teoriji in se pri petju zanašam bolj na posluh in intuicijo, prav tako drugače pomnim glasbo in besedilo kot pa pomnim dramsko besedilo. Mislim, da s stavkom 'Igralec sem, ne pevec!' želim poudariti, da je moja osnovna naloga še vedno podajanje zgodbe, vsebine, kljub morebiti nepopolno odpetemu tonu.”

Maestro Patrik Greblo, ki je deset let umetniško vodil Obalni komorni orkester, je vodil njegove priprave na tokratni koncert, hkrati pa je na nastop vokalno pripravljal tudi vas. Sonorni glas in posluh za tak koncert torej nista dovolj?

“Maloprej sva govorila o tem, da se ne spominjam vloge, ki bi me že pred začetkom študija navdala s strahom, a vendar sem se prav pri tem koncertu vprašal, ali bom zmogel, in zato Patrika (Grebla - op. avt.) prosil, naj si ogleda našo predstavo Trio, v kateri odpojemo trinajst pesmi, ter oceni ali sem za tak koncert sploh vokalno sposoben. V času priprav na koncert mi je res veliko pomagal, pokazal mi je 'trike', kako oblikovati glas, kaj storiti in kakšen 'prijem' uporabiti, da bom na vsakem koncertu dosegel zahtevano višino tona, svetoval mi je, kako stati na odru, učil me je, kako sprostiti obraz za lažje oblikovanje tona ... skratka, da bo moj glas bolje zvenel. Kot igralec se vedno trudim da na odru povem zgodbo, pri koncertu pa sem moral spremeniti smer razmišljanja, saj je pomembno, da vse od začetka do konca lepo zveni. Naučil me je veliko, ker je na vsaki vaji skladbe interpretiral drugače, dodajal nove glasbene podrobnosti, improviziral ter mi s tem omogočil temeljit, celosten vpogled v nastajanje koncerta.”

---