Rdeči čeveljčki stkejo Novo Gorico in Novi Sad, saj vse poti vodijo v Gorici

NOVA GORICA, NOVI SAD, KRUŠČE > “That's all folks,” je napis, ki tradicionalno sklene risane televizijske epizode kojota Vilija, mačka Silvestra in kanarčka Tvitija ter še marsikatero iz niza znane franšize, ki jim je vsem skupno, da se prehitro končajo. To je torej vse, ljudje, bi lahko prevedli misel, s katero je tudi Tomi Janežič, režiser in idejni oče Dodekalogije 1971-1983, po skoraj petih urah nedavno v svojih domačih Kruščah sklenil eno od ponovitev dvodelne predstave 1979-1980. Z njo se v novi sezoni SNG Nova Gorica nadaljuje “transgeneracijska dokumentarna fikcija”, bržkone najobsežnejši projekt Evropske prestolnice kulture Nova Gorica - Gorica 2025, ki se je prevesila v zadnjo četrtino. In čisto po vsakem od doslejšnjih devetih delov je bilo potrebno tako ali drugače razbiti urok, ki občinstvo priklene na (lahko tudi precej neudobna) sedišča za več ur. Sedaj, ko smo se dodobra natrenirali in zmoremo na izust, pa magari sredi noči, izreči naslov Dodekalogija - skratka predstava iz dvanajstih predstav ali dvanajst predstav, ki delujejo - preverjeno - tudi povsem samostojno -, je iz dela v del tudi vse bolj jasna povezanost celote, ki se svojstveno posveča tako zgodovinski in geografski posebnosti obmejne regije kakor dejstvu, da smo na koncu, ampak res na koncu vseh koncev, vsi ljudje povezani. Da, tudi s kolektivnim (ne)zavednim. Niti se vsebinsko prepredajo lahko povsem neposredno (ko igralka ali igralec pojasni, da je ta in ta lik tisti, ki se pojavi že v nekem drugem delu iz niza, ali pa se še bo v prihajajočem ...) ali pa rahlo, tenkočutno, s podrobnostjo, predmetom, ki ga je gledalec zaznal v nekem že ogledanem “letu”, vendar v novem dobi več konteksta, če že ne pomembne vloge (recimo rdeči čeveljčki, h katerim se še vrnemo, kot bi rekel kateri od likov).