Razumeti sedanjost skozi preteklost
Ob marčevski premieri drame Življenje v teatru, ki je nastala v koprodukciji SSG in Mestnega gledališča Ptuj, bo v vhodnem atriju odprtje razstave Marpurgi: med zgodovino in literarno svobodo. Razstavo sta postavila Mariborska knjižnica in Sinagoga Maribor. Vsebino nam je v pogovoru predstavil direktor mariborske knjižnice mag. Klemen Brvar, ki je z Borisom Hajdinjakom tudi kustos razstave.
V avli tržaškega gledališča bodo ob marčevski premieri drame
Življenje v teatru odprli razstavo Marpurgi: med zgodovino in
literarno svobodo. Foto: Domen Kodrič)
Razstava je nastala vzporedno z uprizoritvijo opere Marpurgi Nine Šenk v režiji Igorja Pisona. Katere so povezave vašega (in pravzaprav tudi našega) mesta s to družino?
“Povod za pripravo razstave je bil ponatis romana Marpurgi Zlate Vokač Medic pri Založbi Beletrina marca 2020. Knjiga je prvič izšla 35 let pred tem pri mariborski založbi Obzorja in je nemudoma postala kultna. V Mariboru jo umeščamo v mestni literarni kanon, saj govori o poglavju preteklosti, ki je bilo ob izidu manj poznano, celo prikrito, saj se mesto po travmatični izkušnji 20. stoletja dolgo ni zmoglo soočiti z lastno prepišno preteklostjo in ima še danes do nje pogosto ambivalenten in nerazčiščen odnos. Knjiga je ob izidu sprožila zanimanje za srednjeveško in novoveško zgodovino Maribora, ga umestila na evropski zemljevid in tokove tedanjega časa ter izpostavila njegovo judovsko dimenzijo. Še pred izgonom Judov leta 1497 se je okoli leta 1470 iz čedalje bolj neugodnega Maribora v gostoljubnejši Trst preselil Aron, imenovan Bogati, sicer sorodnik znamenitega mariborskega rabina Iserlajna. Aronovi potomci so v novem domačem okolju prevzeli značilen priimek Marpurgo/Morpurgo/Marpurger.”
Bi povedali kaj več o zgodbi in diaspori te znamenite družine?
“Rodbina Morpurgo se je v 16. stoletju iz Trsta naselila v Gradišče ob Soči in Gorico ter od tam v mesta severne in srednje Italije. Veje rodbine so se v 17. stoletju naselile na Dunaj in v Krakov ter v 18. stoletju v Split. Od 17. stoletja so Morpurgi imeli grb - to je za judovsko rodbino zelo izjemno - z zelo povedno vsebino: Jona, ki ga požira kit/velika riba. Zdi se, da so s tem grbom hoteli povedati, da Morpurgi tako kot Jona preživijo vse preizkušnje. Zato danes živi po svetu okoli 2300 ljudi s priimkom Morpurgo in vsi so potomci prvotno Mariborčana in nato Tržačana Arona iz 15. stoletja. Velik pomen za Trst so imeli Morpurgi v 19. stoletju: Žal so tržaški Morpurgi tudi med žrtvami holokavsta.”
Tema razstave ponuja žal tragične vzporednice s sodobnim dogajanjem v svetu ...
“Zgodba se na sodobno dogajanje veže že z usodo avtorice knjige med drugo svetovno vojno. Izguba doma in genocidna dejanja, ki jih je doživela, niso tuja mnogim ljudem v letu 2025. A verjamem, da bo humanost, tako kot Jona in Morpurgi, preživela vse preizkušnje. Za ta cilj pa je potrebno znanje o preteklosti. S kolego Hajdinjakom upava, da najina razstava vsaj malo pripomore k temu. Vesela bova, če bo vzpodbudila zanimanje ne samo za judovsko zgodovino, pač pa tudi za starejšo zgodovino, predvsem srednji vek. Prav srednji vek je pogosteje označen kot samo temno, nazadnjaško, kruto obdobje. Zgodovinska dejstva so drugačna. Meniva, da 20. stoletje že samo z Auschwitzem v krutosti prekosi vse, kar se je zgodilo v srednjem veku. Da ne omenjava ne zelo vzpodbudne prve četrtine 21. stoletja. Mogoče bo razstava privabila k branju obeh srednjeveških romanov Vokačeve: Marpurgov in Knjige senc. Last but not least. Upava, da bo koga vzpodbudila tudi k obisku Maribora, najinega rojstnega mesta.”