Raztreseni kamni: odkrivanje slikarja in pesnika Marjana Beržana
V avli Osrednje knjižnice Srečka Vilharja Koper vas k ogledu vabi literarno-likovna razstava Raztreseni kamni, ki nas vse do petka, 7. novembra, vodi po ustvarjalnih poteh Koprčana, slikarja in pesnika Marjana Beržana ter nam daje priložnost, da ga ponovno spoznamo.
(z leve): Vid Karlovšek, Martin Mikolič, Nela Poberžnik in Klavdij Beržan
Foto: Alenka PenjakNaključje, če mu sploh lahko tako rečemo, je hotelo, da sta se spoznala bibliotekar in pesnik, soustvarjalec Zavoda Trite Martin Mikolič ter strastni bralec, slikar in umetnik Marjan Beržan. Sledilo je prijateljstvo, ki je odpihnilo prah z Beržanove pesniške zbirke Raztreseni kamni, izdane v samozaložbi leta 1991, in jo poslalo v ponatis. Razumevanje in spoštovanje, iz katerih se je rodila retrospektivna razstava Beržanovih slik in ilustracij, nastalih med letoma 2009 in 2025 – tudi tistih, ki so krasile leta 1985 izdano slikanico Bridka Ludvikova bitka pesnika Daneta Zajca. In nenazadnje novo življenje, saj bo prihodnje leto v organizaciji Osrednje knjižnice Srečka Vilharja Koper in Zavoda Trite izšla zbirka Beržanovih novel Psihič.
Marjan Beržan, rojen leta 1961, zaradi bolezni dneve preživlja doma, na otvoritvi razstave pa so nam ga pomagali vizualizirati Vid Karlovšek, pisec spremne besede, Nela Poberžnik, multimedijska umetnica, ki so jo Beržanove pesmi navdihnile k ilustracijam v tehniki monotipije, in nenazadnje Martin Mikolič, ki je preko knjig postal Beržanov prijatelj.
Zgodba pravi tako. Mojca Tavčar, strokovna delavka v Centru za duševno zdravje odraslih Koper, je lani – kot že mnogokrat dotlej – prišla v koprsko knjižnico s seznamom knjig, ki jih je Beržan želel prebrati. Za knjižničarskim pultom je srečala Martina Mikoliča, sveže zaposlenega bibliotekarja. Zapletla sta se v pogovor in Mikolič ji je priporočal nekaj mlajših avtorjev, ki bi morda pritegnili Beržanov literarni okus. Mojca Tavčar dodaja, kako jo je takoj prešinila slutnja, da bi si imela Beržan in Mikolič marsikaj za povedati.
“Glede na tematiko, ki ga je zanimala, sem mu predlagal v branje nekaj mladih slovenskih ustvarjalcev, ki pišejo o homoerotiki – Davorina Lenka, Pina Pograjca in Veroniko Razpotnik,” se spominja Mikolič. “Z izborom je bil zadovoljen, ob naslednjem obisku me je Mojca vprašala, če imam še kakšen bralni nasvet, nakar sem dobil povabilo, naj ga obiščem. Tako se je začelo rojevati najino prijateljstvo. Pokazal mi je svoja umetniška dela, svoje pesmi, tudi zbirko Raztreseni kamni. Žal mi je bilo, da edini slovenski dostopni izvod te pesniške zbirke iz leta 1991 sameva na Oddelku za domoznanstvo in kulturno dediščino, prestar, da bi ga lahko ponudili v redno izposojo. Nihče v našem kulturnem okolju se ga ni več spominjal, nihče ni vedel, da med nami živi tako poseben umetnik.”
Med obiski se je rodila tudi zamisel, da bi pred oči javnosti pripeljali še Beržanove novele, naslovljene tako, kot si pravi sam - Psihič. “Naj mladi spoznajo umetnike, ki znajo kaj povedati o odtujenosti in samosti, drugačnosti in starosti. Ne spoznaš vsak dan nekoga, ki ima tako težko življenjsko zgodbo, obenem pa takšen ustvarjalen opus. Njegova duševna bolezen mu je odprla uvid v drugačno razumevanje sveta,” pravi Martin Mikolič, ki ga brskanje po zaprašenih arhivih blazno navdušuje.
Vid Karlovšek v spremni besedi izpostavlja globino Beržanove poezije. “Pesniška zbirka Raztreseni kamni sodi v obdobje slovenskega temnega modernizma z osrednjimi motivi molka, samote, časa. To je izjemno literarno delo, doslej po krivici spregledano, ki bi moralo obveljati za eno temeljnih del slovenske poezije zadnjih nekaj desetletij,” je Karlovšek pojasnil na otvoritvi razstave.
Nela Poberžnik je ponatisnjeno zbirko oblikovala in ji s soglasjem Beržana dodala svoje ilustracije, nastale intuitivno ob branju njegovih pesmi in v tehniki monotipije – enkratnega odtisa. Njeno občutenje umetnikove izpovednosti je povsem preseglo generacijsko razdaljo treh desetletij.
Otvoritve razstave so se udeležili tudi Beržanov brat Klavdij s soprogo in nečakinja Martina, ki nam je zaupala dragocen spomin. “Marjan je moj stric in spomnim se, da je že od malih nog slikal in risal. Njegove slike so visele na naših stenah, brali smo njegove pesmi … A šele danes sem te pesmi tudi dejansko začutila,” je ganjena povedala Martina Beržan.