Razstava Nataše Prosenc Stearns: med obrednostjo in digitalnim svetom
Nataša Prosenc Stearns, priznana vizualna umetnica, ki te dni razstavlja v novogoriški galeriji GONG, se v svojem delu nenehno ukvarja s prepletanjem telesa, narave in tehnologije. Njena nova razstava Zaklinjanja izhaja iz kritičnega premisleka o sodobnem življenju, kjer ritual izgublja svojo vlogo povezovalnega dogodka, ki je v tradicionalnih družbah ustvarjal harmonijo.
NOVA GORICA Razstava je sestavljena iz dveh ciklov - Misericorde (2024) in Zaklinjanja (2025). Združuje digitalne fotokolaže in video projekcije, ki ustvarjajo vtis organskega kljub njihovi tehnološki naravi. Avtorica s polabstraktnimi gibljivimi podobami prikazuje neprekinjeno prepletanje ženskih teles in naravnih elementov, ki ponazarjajo nestabilnost današnjega sveta, zaznamovanega s konflikti in katastrofami. Kot ugotavlja likovna kritičarka Nataša Kovšca, “zgradba videov nenehno transformira telesa, ki izgubljajo materialnost, postajajo eterična, se razkrajajo in prenavljajo v nove oblike.” Gre za stalen proces prehajanja, v katerem narava deluje kot sila, ki hkrati razgrajuje in ponovno sestavlja človekovo podobo. Poleg gibljivih slik ima pomembno vlogo v razstavi tudi serija statičnih fotokolažev Zaklinjanja. Ti kolaži, sestavljeni iz fragmentov ženskih teles in rastlinskih motivov, ustvarjajo vizualni tok, ki prekinja fluidnost videov.
Kovšca opaža, da “fotokolaži predstavljajo prekinjene vezi s tradicijo in naravo”, kar odpira vprašanja o sodobni odtujenosti od naravnih in duhovnih korenin.
Razstava se tako dotika osrednje teme umetniškega ustvarjanja Nataše Prosenc Stearns - položaja posameznika v tehnicistični družbi, ki ga vse bolj zaznamuje izguba korenin. Umetnica, ki živi in ustvarja med dvema kulturnima sredinama, svoje izkušnje izseljenstva prenaša v vizualni jezik, ki presega nacionalne in osebne meje. Ustvarja svet, v katerem se posameznik razkraja in ponovno sestavlja, ujet med fizično snovnostjo in eterično minljivostjo. Prav v tej napetosti se skriva ključna moč razstave - spominjanje na nekaj, kar je skoraj izgubljeno, a ne povsem pozabljeno.