Raznolike filmske poetike na platnih Art kina Odeon in Kulturnega doma
Na platnih izolskih Art kina Odeon in Kulturnega doma se odvrti glavnina filmskega programa festivala, ki razkrije raznolike filme mnogoterih avtorskih izrazov - Kino Otok namreč ostaja zvest prepričanju, da je filmska govorica venomer razvijajoče se polje, da inovativni in iskreni filmi sproti in vsakič znova razvijajo in oblikujejo vprašanje, kaj vse je lahko film.
Številne filme na letošnjem programu, poleg tega, da so iskreni v svojem izvoru in nastajanju, druži tehten razmislek o bivanju tukaj in zdaj. O posamezniku v odnosu z ožjimi in širšimi skupnostmi, o odnosu s svojo preteklostjo in prihodnostjo. O odgovornostih in pravicah, na katere pogosto pozabimo - kot posamezniki, a tudi, kar je zlasti pomembno, kot družba. Ustaljena je tendenca zapisovanja zgodovine, vse bolj pa tudi sedanjosti, da odgovornost toka časa bremeni ramena posameznikov: “junakov” in “antijunakov”. A resnica je precej drugačna, odgovornost je skupna. Marsikatera človeška izkušnja skozi čas je prenasilna, preveč pretresljiva in preobsegajoča, da bi zanjo lahko odgovornost prevzel posameznik. Le z razumevanjem imperativa družbene odgovornosti, odgovornosti ljudi, povezanih v organizem skupnosti, lahko dosežemo dostojno bivanje za vse.
V naslednjih vrsticah izpostavljam le nekaj filmov na otoškem programu, ki dokumentarno ali preko fikcije, eksperimentalno, esejsko ali poetično razmišljajo o skupnosti človeštva, odgovorni za razmere bivanja vseh, hkrati in povsod. Ivan Ramljak, čigar filme na Otoku dobro poznamo, bo predstavil svoj El Shatt - načrt za utopijo, dokumentarec o 28.000 prebivalcih Dalmacije, ki so jih Tito in zavezniki po kapitulaciji Italije evakuirali v Egipt, kjer so v srcu puščave zaživeli model povojne Jugoslavije. Eureka “otoškega” Lisandra Alonsa je izjemno filmična refleksija, popotovanje na krilih ptice čez prostor, čas in tri zgodbe, ki razmišljajo o prihodnosti življenja, v katerem straši duh kolonializma. Dva sorodna, pa povsem različna filmska pogleda velikih avtorjev razkrivata filma o nekoč cvetočih industrijah, Stari hrast velikega humanista Kena Loacha, ki opisuje življenje v nekoč bogatem rudarskem mestecu, kjer negodovanje krajanov še podžge prihod pribežnikov iz Sirije; in dokumentarni film Zlata nit pomembne dokumentaristke Nishthe Jain, ki z osupljivo fotografijo in za podrobnosti izurjenim očesom prikaže zaton proizvodnje jute, nekoč izjemno uspešne dejavnosti, kjer se je delo v 100 letih komaj kaj spremenilo. Spregledati ne gre tudi izjemnega filmskega eksperimenta, ki je nastal iz aktivizma, posvečenega premagovanju predsodkov, ki bremenijo tisto, kar običajno razlagamo kot norost, Poslušaj me (Guillermo Giampietro). Opozarjam še na filmski dvojček, ki je letos posvečen pretresljivi palestinski izkušnji: boleče aktualni film Možje na soncu (Tawfik Saleh) o treh Palestincih treh generacij, ki hočejo prebegniti v Kuvajt, vsak zaradi drugačnih osebnih okoliščin, vsi zaradi nevzdržnosti bivanja na domačih tleh in želje po boljšem življenju (zgolj osnovni ravni človeka vrednega obstoja). Film so posneli po istoimenski noveli pomembnega palestinskega pisatelja in borca za svobodo Ghassana Kanafanija; in sodobni dokumentarec Fidai film (Kamal Aljafari), ki spregovori o še eni obliki genocida nad palestinskim ljudstvom: brisanju spomina, saj film združi vizualne intervencije v uradne izraelske arhive in dele palestinskega arhiva, ki ga je izraelska vojska leta 1982 zasegla v Bejrutu.