Razkrivajoče prikrivanje

Filmska zgodba se začne trinajst let pred pisateljevo smrtjo: leta 1857 je star 45 let, igralka Ellen Ternan (pretanjena interpretacija Felicity Jones), v katero se zaljubi, pa jih šteje osemnajst. Dickens v tem času v viktorijanski Britaniji upravičeno velja za brezmadežno avtoriteto: slaven in ugleden je, njegova literatura pomaga spreminjati trdosrčno in okostenelo zakonodajo; njegovo pisateljsko pero, vselej na strani brezpravnih in ponižanih, v nespregledljivi meri, resda predvsem posredno, pripomore k postopnemu izboljšanju življenjskih razmer otoškega proletariata.

Nevidna ženska (The Invisible Woman), Velika Britanija, 2013. Režija Ralph Fiennes, scenarij: Abi Morgan (po knjižni predlogi Claire Tomalin). Igrajo: Ralph Fiennes, Felicity Jones, Kristin Scott Thomas, Tom Hollander, Joanna Scanlan... Dolžina 111 min.

A Dickensovo - igra ga Ralph Fiennes - zasebno življenje je že zdavnaj brezupna sivina: po 22 letih zakona in desetih otrocih (!) sta si z otopelo, prezgodaj postarano in v kepo ravnodušnega sala izobličeno ženo drug drugemu le še tujca. Njej ni mar njegovo pisanje, še manj bralne turneje, na katere se soprog redno podaja, da bi pospešil prodajo svojih knjig. Takrat se pisatelj zaljubi v ne posebej nadarjeno gledališko igralko, ki v njem zre malone polboga. A njuna sprva skrbno prikrita ljubezenska romanca se dokaj hitro obarva s temnejšimi toni: Ellen Ternan z grenkobo, ki jo prikriva tudi sama sebi, spozna, da bo ob tako uglednem literatu vselej ostala v senci, zamolčana, nevidna. In tudi razveza pisateljevega zakona ne prinese odrešitve: skupaj potujeta in preživljata počitnice, a vedno pod izmišljenim imenom.

Človek, ki slovi kot eden največjih filantropov, je v resnici ostro nasprotje idealov, za katere se zavzema v svojem pisanju; je skrnobno sebičen in z utesnjujočimi predsodki prežet filister, ki v slednjem hipu trepeta pred sodbo javnega mnenja; je povzpetniški slabič in prilagodljivec, na moč podoben Pipu, osrednjemu liku iz (v precejšnji meri avtobiografskega) romana Veliko pričakovanje. Pisatelj celo ob njunem mrtvorojenem otroku ostane domala brezčuten, nezmožen pristne empatije.

In tako se ga z grenkobo in razdvojenostjo, trinajst let po njegovi smrti spominja nekdanja ljubimka, zdaj s precej mlajšim moškim poročena mati. V filmu, kateremu nekateri namišljeni pronicljivci očitajo tudi to, da je videti, kot da bi bil posnet v 19. stoletju. A očitno je režiser stremel prav k temu: ne le z uporabo filtrov, ki filmu dajejo patinast podton zamolklega – tudi s posameznimi, navidez docela spregledljivimi drobci, kakršen je denimo kratek prizor, v katerem pisatelj v mraku zakonske spalnice urinira v nočno posodo.

Rane se zarasejo, a žerjavica pod brazgotinami bo še dolgo žgala. Nič spodbudnega ni v tem filmu, ki kot skalpel reže v tkivo človeške nečimrnosti. Reže, a zaman: v dvorani sta (sva) bila le dva gledalca.

TOMO VIDIC