Rani gledalca, a še prej sebe

LJUBLJANA > Goran Bertok, fotograf, ki je odraščal v Sv. Antonu, se že več kot dve desetletji posveča “upodabljanju človeškega telesa v nekaterih mejnih vidikih bivanja, predvsem pa v njegovi minljivosti”, piše Dejan Sluga, kustos razstave v ljubljanski galeriji Photon. Po ciklih, ki so estetizirali sadomazohistične (spolne) prakse in vse bolj smrt ter soočanje z njo, nazadnje cikel Preživeli II, se je tokrat posvetil (od motnje hranjenja) izklesanim telesom in razstavo, tudi malce kontroverzno, poimenoval Lakota. “Moj pogled je pogled od zunaj. To najprej vidimo in opazimo - da nekdo ne je, da je izstradan. Lakota je navadno posledica zunanjih, od posameznika neodvisnih okoliščin - a tudi za anoreksijo se človek ne odloči sam,” poudarja Bertok. “Možen bi bil tudi bolj dvoumen, poetičen naslov razstave. Obstaja tudi pogled od znotraj, pogled tistega, ki anoreksijo doživlja v prvi osebi. Italijanka Michele Marzano je izkušnjo anoreksije opisala v knjigi Želela sem biti metulj (Volevo essere una farfalla).”