Radio.String.Quartet.: Cross-over z godalnim kvartetom

Zase pravijo, da so cross-over skupina, prej nekakšen godalni bend kot tiste poštirkane in uravnotežene stvari, ki si jih je zamislil Joseph Haydn, zgodovinski kreator godalnega kvarteta iz dveh violin, viole in violončela. Za sodobne trende je zelo značilno združevanje, fuzija vseh mogočih žanrov v drugačne celote, saj so stare forme nekako iztrošene. Dotična predstava sicer ni bila revolucija, saj glasba že nekaj časa terja preskok v nove senzibilnosti, v sveže povezave, v nekomformistično kreiranje zvočnih micelijev živega sveta, toda vseeno je bilo opojno in elektro-akustično.

Slednje v veliki meri omogoča “mašinerija”, ki zvok obvladuje na vseh nivojih in ga spreminja s tako vehemenco, da so na trenutke izvajalci samo še členek v verigi, vzgib in “kabel” od duše do procesorjev elektronskih možganov. Vrhunska izvedba je naštudirana do detajlov, saj je zelo malo prepuščenega ekscesom improviziranja, tudi če se le-ta na trenutke pojavi. Vsebinsko in melodično je glavnina materiala nadzorovanega. Zdi se, da je izvajanje daleč od kakšnega jazzovskega jam sessiona, ko se glasbeniki strgajo z verige in zabluzijo do absintovih nebes, a je vseeno dovolj spontana, da priredbe skladb kultnega Joeja Zawinula zazvenijo sveže in prepričljivo.

In ker so dotični muzičisti popotniki po žanrih, je popolnoma naravno, da so v drugem delu koncerta zavzeli Bacha ter mu nadeli nov izraz, nov “drive”, ki paše v sedanjost in cilja na prihodnost. Bach, kot hvaležno izhodišče za skoraj vse v glasbi, sploh njegova konsistentna in železna navezava na tehniko kontrapunkta in fugiranja v tempu ure, ki jo meri srce, prav kliče po metamorfozah in “nadaljevanju”. Glasbeniki so uprizorili odličen performans, celo z nekaj lučkami in svetlobnimi efekti, kot poprh čez sivino vsakdanjosti, čeprav je bilo slednjega ravno za vzorec, mogoče pa dovolj za pomisel, da bi dotične efekte lahko še nadgradili, izmojstrili. Saj ni treba daleč, samo na kakšen rock koncert, in že si v srčiki sinestezije, ko barve slišimo, zvok pa vidimo ...

No, pomisel, neresna, bolj v navalu zadovoljstva, ker je koncert tako lepo odskočil od predvidljivih klišejev, da smo lahko le gromko ploskali. Navdušenje v zvoku, ki tava od Bacha do jazza, preko pop efektov do gole ambientalnosti, naravno ustvarjene, sočutne do ušes in brez “plastike” globokoocenskih šablon kitovih pesmi, je pustilo sled. Vsi štirje, Bernie Mallinger (violina), Sophie Abraham (violončelo), Cynthia Liao (viola) in Igmar Jenner (violina), so akademsko izbrušeni glasbeniki, polni idej, virtuozni točno toliko, kot je treba v tako majhnem sestavu, vsekakor pa složni v iskanju tiste glasbene iskrice, ki kaže pot na nov zvočni planet. •