“Psihična normalnost je teoretski pojem”

IZOLA > Na letošnji 22. izdaji mednarodnega filmskega festival Kino Otok Isola Cinema so nadaljevali z lanskim programskim nizom Kino Basaglia, ki je nastal v sodelovanju z Evropsko prestolnico kulture GO! 2025 in Kinom Istra. Ta je usmerjen v osvetlitev velikih reform, ki jih je v italijansko psihiatrijo vpeljal Franco Basaglia - najprej v Gorici, kjer je zaradi neposluha lokalnih oblasti sicer protestno odstopil z mesta direktorja tamkajšnje umobolnice, nato pa v Trstu, pri Svetem Ivanu.

Alda Merini in njena izkušnja

Alda Merini (1931-2009), kultna italijanska pesnica, znana po svoji intenzivni, strastni, ponekod tudi versko obarvani poeziji, je bila večkratna kandidatka za nobelovo nagrado. Dolga leta se je spopadala z duševno boleznijo in je na svoji koži tudi večkrat izkusila italijansko totalno institucijo. Prvič je bila v psihiatrično bolnišnico sprejeta že leta 1947, ko je bila stara komaj 15 let, nato pa je v umobolnici, v najbolj restriktivnih časih italijanske psihiatrije, z nekaj izpusti preživela od leta 1964 do 1970. Ta del življenja je pustil globoko sled v njenem delu, toda, kot pove v dokumentarcu, njena izkušnja v psihiatričnih bolnišnicah ni bila docela negativna. Znotraj teh ustanov je našla mir in samoto, ki jo je nagradila s poezijo.

Po projekciji je sledila predstavitev slovenskega prevoda spisov Franca Basaglie, za katero sta poskrbela avtor izčrpne spremne besede Vito Flaker in urednica Založbe /*cf Amelia Kraigher, ki jo je dopolnil tudi pogled iz prve roke na turbulentne čase vpeljave sprememb v italijansko psihiatrijo, o katerem je zelo jedrnato spregovoril Hektor Jogan, ki je bil del Basaglijeve tržaške ekipe.

Prvi del knjige sestavlja izbor spisov, strokovnih člankov, ki jih je napisal Basaglia (nekatere tudi v sodelovanju z njegovo urednico in ženo Franco Ongaro Basaglia), drugi del knjige pa prinaša njegovo živo besedo iz predavanj v Braziliji, ki jo je dvakrat obiskal proti koncu življenja.

Vito Flaker, ki je z Jušem Škrabanom poskrbel tudi za izbor spisov, je po ogledu dokumentarca dejal, da sam sicer ni velik ljubitelj poezije, a da je v filmu Cosima Damiana Damata dobil “tekst in kontekst, vse od pesimizma razuma do optimizma prakse”.

Na kakšen način so v Trstu osvobajali norost?

Hektor Jogan, ki je bil aktiven del optimizma prakse od leta 1973 pa vse do leta 1986 (tudi šest let po smrti Basaglie), je pojasnil, na kakšen način so osvobajali duševno bolne. “Delali smo z navdušenjem, a v velikem kaosu. Vedeli smo, da moramo odpreti 'norišnice', ker so bile nesprejemljive,” je povedal. Želeli so predvsem odpraviti “primitiven pristop do psihične bolezni”, je poudaril. Basaglia je v stroko vnesel novo paradigmo. “Bil je zelo dober nevrolog in psihiater, ampak tudi sociolog, filozof. Razpravljal je bolj sociološko, ni uporabljal zdravstvenega diskurza, bil je kritičen do medicinskega modela psihiatrije,” pove Jogan. Tedaj so v Italiji, kjer so na področju zdravljenja duševnih bolezni vladale katastrofalne razmere, zdravili paciente z elektrošoki, uporabljali so prisilne jopiče, jih privezovali za postelje in tudi za radiatorje. Basaglia je ta pristop ovrgel. “Ne smemo jih obravnavati kot paciente, ampak kot človeška bitja s svojimi specifičnimi izkušnjami, ki so jih pripeljali do tega stanja,” pojasnjuje Jogan Basaglijev pristop in doda, da zato niso nosili zdravniških halj. Vsi, tudi pacienti, so bili običajno oblečeni.

Jogan spregovori še o drugem prelomnem pristopu, ki ga je Basaglia vpeljal v Trstu. “Duševna bolezen je tudi posledica družbenih odnosov, zato smo obiskovali družine obolelih, odpravili smo se na njihova delovna mesta, da bi ugotovili družbeno okolje, v katerih so se gibali ... Skušali smo zdraviti odnose, ne človeka,” še poudari Jogan.

“Basaglia je bolniku in norosti vrnil dostojanstvo. Vsak lahko doživi krizo, ta je del življenja,” je dodala urednica Amelia Kraigher. Prav zaradi tega so za naslov zbornika izbrali stavek Od blizu ni nihče normalen. Tega stavka sicer ni izrekel Basaglia, ampak je del besedila skladbe Caetana Velosa, ki je bila zelo priljubljena med basaglievci in je postala “uradni” slogan gibanja. Basaglia je večkrat tudi pravil, da je psihična normalnost teoretični pojem. “Franco Basaglia je norosti dal državljanstvo,” je sklenil Flaker in namignil, da bi nekaj basaglijevskega pristopa nemara potrebovali tudi v slovenskih domovih za starejše, ki po njegovem mnenju delujejo na principu “socialne evtanazije”.