Privilegiran brez privilegijev

Priznamo: dejstvo, da gostimo Rudija Bučarja že tretjič na naših straneh ta teden, je anomalija. Približno tako, kakor je bila anomalija, da je ponedeljkov razprodani koncert v okviru Izštekanih v Linhartovi dvorani odpadel, ker je zaradi napake v protipožarnem varnostnem sistemu zalilo dvorano. A je nato Bučar z glasbeno tovarišijo vseeno odzvanjal v oddaji Izštekani na Valu 202 z običajnega prizorišča, studia 26 Radia Slovenija.

Rudi Bučar je album Kamen, brin in trn v Glasbeni šoli Koper pod okriljem Šelestenj in Radia Live predstavil v družbi pianista Anžeta Vrabca, kitarista Gašperja Kržmanca, tubista Gorana Krmaca in bobnarja Jureta Rozmana.

Foto: Maja Pertič Gombač

Istra, položena v zibko

Posebno je bilo tudi četrtkovo odprtje koprskega cikla Šelestenja, ki ga že šestič prireja koprski Zavod ta mladino, turizem in kulturo, s koncertom v dvorani koprske glasbene šole in ne iz običajnega sv. Frančiška, kamor se vrača novembra. Plošča Kamen, trn in brin je namreč v živo znova zazvenela na radijskih valovih, a tokrat pod okriljem oddaje Radio Live, ki je ena od priljubljenih stalnic Radia Koper. In pred občinstvom. Kakor ga je predstavil gostitelj in voditelj Iztok Novak Easy, je Bučar dejansko svojevrsten istrski fenomen pri gradnji mostov med glasbenimi žanri, pa tudi jeziki in kulturami. Istra mu je bila položena v zibko, je dejal Bučar, saj se je rodil v pevsko družino, kjer so bili istrski napevi doma. A najprej je moral dati skozi kakšno drugo glasbeno obdobje - spomnimo se rock skupine Spirits, od katere je na glasbeni poti ohranil tovarištvo z Gabrom Radojevičem, ki je tudi tokrat poskrbel za popoln zvok -, da bi se na koncu vrnil k Istri, ki jo po delčkih od prve plošče Kapot iz leta 2004 nosi s seboj. Tudi na novi, sicer zanj tipično žanrsko in jezikovno raznovrstni plošči, ni nič drugače.

Rudi Bučar in radijski gostitelj Iztok Novak Easy

Foto: Maja Pertič Gombač

V družbi izvrstnih glasbenih sopotnikov, klaviaturista Anžeta Vrabca, kitarista Gašperja Kržmanca, tubista Gorana Krmaca in bobnarja Jureta Rozmana, je že s prvo popevko Lete je Istra, z besedami pesnice Nelde Štok Vojska uglasbil lokalpatriotsko občutljivost na izraz Obala, za katerega je dejal, da “si ga niso izmislili Ištrijani”. Tudi avtorska Zmeron moja, ki je nastala za sestav Sedem plus, odpel pa jo je tudi sloviti Slovenski oktet, sledi Bučarjevi poetiki novoistrskih napevov v nekakšnem “splošnem” istrskem narečju. Pesem, kjer je bil Bučar slišati najbolj v svojem elementu, najbolj naraven, je bila Mi sconnetto, ki jo je z Massimom Seppijem napisal za otroški festival, a je pogled na svet skozi oči dinozavra, ki pravi, da “se odklaplja in živi resničnost”, v njegovi interpretaciji dobila nove razsežnosti. Kamen, trn in brin, poezija Alojza Kocjančiča, se ga je dotaknila, že ko jo je prvič lani uglasbil na prošnjo Okteta Aljaž, a je segla vanj tako globoko, da je dobila svoje mesto in novo podobo tudi za istoimenski album, ki je pri Celinki izšel v obliki zgoščenke in vinila.

Niz vrhuncev

S svojo presunljivo vsebino in ganljivo uglasbitvijo je bila tudi eden vrhuncev koncerta. Z nastopa, pravzaprav niza vrhuncev, saj je občinstvo navdušeno nagradilo prav vsako pesem, pa velja omeniti še priredbo zgodnje skladbe Marka Breclja Ljubezen, ki naj bi jo Brecelj posnel na Radiu Koper, kakor je tudi Bučar svojo prvo in sedaj še novo ploščo. Zaigral je tudi njemu ljubo skladbo Je mimo leto skupine Čedahuči, ki ji je avtor Blaž Učakar prisluhnil iz občinstva. Izvrstno uigrana zasedba je po koncu radijskega prenosa poslušalcem v dvorani postregla še za debelo uro hitov, od divje Šaltinke do nežne Ti, nepogrešljive Sen znala jest in Kakšni so takšni, ki so jo navdihnili prostovoljci v času poplav, tokrat pa jo je posvetil tehnični ekipi Cankarjevega doma.

Rudi Bučar je album Kamen, brin in trn v Glasbeni šoli Koper pod okriljem Šelestenj in Radia Live predstavil v družbi pianista Anžeta Vrabca, kitarista Gašperja Kržmanca, tubista Gorana Krmaca in bobnarja Jureta Rozmana.

Foto: Maja Pertič Gombač

Zbrane je Bučar ganil tudi z nagovorom, v katerem je priznal, da se zaveda svoje privilegiranosti, ker so ga doma vselej podpirali in se lahko danes povsem posveča glasbi. Privilegirano občinstvo v dvorani pa ga je znova nagradilo z ovacijami, saj si je z vztrajnostjo doslej prav vse priboril sam, privilegiranosti navjljub brez privilegijev. •