Pripovedovati o Piranu je kot sprehod po mestu

PIRAN • Daniela Paliaga Janković in Alberto Manzin pripadata različnim generacijam, razlikujeta se tako po izobrazbi in področjih, kjer delujeta, po značaju in še marsičem, oba pa sta globoko navezana na Piran in o njem vesta veliko. No, vsaj več kot marsikateri turistični vodnik, pravita. “Oba naju je jezilo, ko sva slišala kakšne izmišljene zgodbice nekaterih turističnih vodnikov, ki so jih razlagali obiskovalcem. Ne vem, ali so pripovedovali te zgodbice, da bi ujeli pozornost turistov, ali pa kar tako, ker se premalo poglobijo ..., “ pravi Daniela Paliaga.

“Se je že zgodilo, da sem se ustavil in vodniku povedal, da ne drži, kar pripoveduje. Vodniki si ne bi smeli privoščiti, da pripovedujejo izmišljotine. Z Danielo sva se strinjala, da tega ne moreva več poslušati. Čez čas sva se lotila skupnega pisanja knjige. Ne take z veliko zgodovinskih podatkov, ampak take, ki z lahkotnim pristopom bralca popelje po mestu, kot bi se sprehajal. Je bolj pripoved o tem, kako se je mesto skozi stoletja izoblikovalo in kako so živeli njegovi prebivalci. Zgodovinskih letnic je samo toliko, kolikor jih je potrebnih za razumevanje preteklosti tega izjemnega mesta,” pojasnjuje Alberto Manzin. Knjigo z naslovom Pripovedovati o Piranu/Raccontare Pirano, ki je dvojezična, vidita kot droben kulturni prispevek k širjenju znanja o Piranu, k delitvi njegove pretekle in sedanje zgodovine ter kot spodbudo, da bi to edinstveno mesto bolj cenili in varovali.

Benečanska hiša v Bolniški ulici

Foto: Ubald Trnkoczy

Obzidje, kuga in bastarde

Čeprav sta sprva nameravala napisati knjigo, ki bi turističnim vodnikom nadgradila poznavanje mesta, sta na koncu vsebino oblikovala tako, da je namenjena vsem - obiskovalcem, novim prebivalcem mesta in tudi Pirančanom, ki bi hoteli izvedeti še kaj več o mestu. Vključila sta manj znana dejstva, primerjave, veliko posebnosti iz preteklosti in sedanjosti. Knjigo bogatijo številne fotografije Ubalda Trnkoczyja, prav tako Pirančana. Avtorja sta knjigo že pred časom predstavila v Piranu, 6. maja pa jo bosta še v knjižnici v Luciji.

Nedavno sta svoje delo predstavila v Trstu, prišlo je veliko ljudi. “Knjiga je kot dokumentarec v pisni obliki,” je delo avtorjev pohvalil Leandro Lucchetti, režiser, pisatelj in novinar na italijanski televiziji Rai. “Ko sem jo listal, se mi je zdelo, kot da bi avtorja imela v rokah kamero; branje pričara pogled v ozko ulico, ki ponikne nekje za ovinkom, hip zatem se kamera dvigne visoko, da ujame viseče hiše ali izbočena okna in druge posebnosti... Kot bi gledal film.”      

Leta 1578 so zgradili dvižni most v mandraču.

Vir. Raccontare Pirano

Knjigo sta avtorja razdelila na 22 poglavij, ki zajemajo posamezne mestne četrti, največje znamenitosti pa tudi vrsto posebnosti, ki Piran delajo edinstvenega. Denimo obzidje, ki je s svojimi cinami v obliki lastovičjega repa prepoznavna kulisa mesta. Z obzidjem so se Pirančani čutili varne, v veliki meri so se ubranili tudi pred kugo, ki je razsajala. V Piranu je danes ohranjenega 2,5 kilometra obzidja, a marsikje so se deli zlili s hišami. Ostanki obzidja so denimo na Punti postali sestavni deli zidov restavracij. Danes je ohranjenih osem mestnih vrat, še več pa je vrat, ki so veljala za nezakonita (bastarde); prebivalci so ponekod '”rebili” široke zidove obzidja in si tako skrajšali vsakodnevno pot do morja.

Foto: Ubald Trnkoczy

Foto: Ubald Trnkoczy

Izbočena okna in veliko podhodov

Za Piran so značilni tudi številni obokani podhodi (soleri). Zgradili so jih, da bi pridobili prostor, saj je v mestu število prebivalcev hitro naraščalo. Vsak podhod je imel svojo svetilko in podobo svetnika, številne so ohranjene še danes. Na območju med vrati Misana in Miljskimi vrati je kar 37 obokov. Zanimiva so tudi tako imenovana izbočena okna, ki imajo dodatno, izbočeno stekleno nišo, pritrjeno na okensko polico. Tam so hranili na primer maslo, saj je tam hladneje kot v stanovanju - od tod ime jazzere (ledenice). Steklena niša je omogočala tudi pogled na ulico, ne da bi odpirali okna, skozi spodnjo odprtino pa so spuščali in dvigovali košare, denimo z zelenjavo in ribami, ki so jih ponujali prodajalci.

Avtorja sta pri pisanju knjige proučila veliko gradiva, velik del ga nista mogla vključiti v to knjigo, tako da bosta morda spisala še kakšno knjigo o Piranu in njegovih zgodbah. 

Križni hodnik minoritskega samostana sv. Frančiška s cisterno

Foto: Ubald Trnkoczy