Primorska pesnika sta zaživela v stihih in spominih

KOPER • Z literarnim branjem so se sinoči poklonili neprecenljivima primorskima pesnikoma, ki sta nas zapustila v minulih dneh in nam zapustila veliko knjig. Miroslav Košuta (1936–2026) s Kontovela nad Trstom in Andrej Medved (1947–2026) iz Kopra sta se spet oglasila s svojimi stihi in zaživela tudi v živopisnih spominih, ki so jih nizali Draguška Rupnik, Marinka Mohorčič, Alojzija Zavnik, Ines Cergol, Martin Mikolič, Nadja Mislej Božič, Vid Karlovšek, Irena Urbič, Diana Pungeršič, Jan Slapar in Andraž Gombač.

"Tu stvari merimo z drugačnimi merili, človek je v stiski, človek je v sili" in "kisika je komaj za sprotno rabo", je Košuta o tržaških razmerah spet poročal iz zbirke Pričevanje, ki jo je leta 1976 izdal pri koprski založbi Lipa in zanjo prejel nagrado Prešernovega sklada. Zazveneli so tudi njegovi mojstrski in izjemno duhoviti epigrami. Avtor več kot stotih knjig Andrej Medved pa se je oglasil tako z modernistično poezijo, s svojimi značilnimi kačastimi stihi, polnimi slikovitih prispodob, kakor tudi s preprostejšimi stihi iz prvenca Toujours de noveau - Vedno znova, ki ga je leta 1966, pri komaj devetnajstih letih, izdal v samozaložbi.  V eni od mladostnih pesmi opisuje, kako se utrujen vedno znova vrača med štiri stene, v samoto, kjer se vedno zagleda v strop, kakor da tam nekaj je: "Nekaj lepega, nekaj, za kar bi bilo vredno živeti." •