Pričevanja o(b) meji: med spominom in zgodovino

Nam je šla meja čez berjač. Pršla je tista komisija - Francoz, Škot, Anglež, kar so že bli, ne - in so imeli s sabo špago, dolgo sto metrov. In tisto špago so napenjali od ceste proti Italiji. Kjer je padla, tam naj bi bla meja.

In se je zgodilo tko, da je naša hiša ostala kar precej v Italiji. Ko je moj tata to zvedu, je reku nonotu, da on v Italiji ne bo živel in da se domov več ne vrne. Nono je reku, da to ne bo šlo, in je prijel tisti kolc, ga dobesedno nesu in ga prislonu na štalo. Ma ni bilo dovolj samo en kolc, moral si jih nekaj premaknit, da je cela linija šla drugače dol, ne.

Ko so pol pršli tisti, ka so mejo uradno vrisali, očitno niso vedli, kje so tisti kolci bli zapičeni. In so pač - kjer so jih našli, tam so jih registrirali. Zanje je bila stvar rešena.

Tata je potem zvedu, da je tko ratalo, in je pršu nazaj domov. In tam je tudi ostal.

***

In tam je bla zdej meja. So pršli vojaki in so zgradili karavle. In kar naenkrat je bla meja varovana. V bistvu smo vsem govorili družeti, nismo jim govorili vojaki. Oni so vse nazivali “druže”: “Ajde druže, kako si druže,” in tako so dobili ime “družeti”, po mojem. Ta speljanka.

Boris Srebrnič, Plešivo, Ceglo

Jaz sem djelala cjelo življenje na Elektro Primorska. Smo meli pisarne v Solkanu - tam kjer ma gledališče še danes delavnice. In pod nami so bli zapori. So nam okna zadjelal, da nismo gledale. K me smo, sej veš, so bli ljepi fantje okuol. So bli zaprti zato, ker je puhno njeh tjelo čez mejo prist. Ma vse ukop nč. Taki mladi mulci, namjesto k vojakom, so utekli čez mejo, če se je dalo. Taki zaporniki, brez nč, brezvezno, nobenga kriminala.

Anka Garlatti, Kanal

Riža ni blo. Moka. Copati, rute za na glavo, tekstil. Po vojni ni blo neč v trgovinah, se je čakalo bone in točke, se je čakalo vrste cele noči. K je pršla troba blaga, je bla cela vas oblečena v isto.

Marta Mazora, Breginj

Naš stric Miha je bil tak … mal čudak. Je bil Avstroogrski soldat. Ko smo dobili prepustnice, se je za nas meja nekako odprla. Se pravi, si lohko nesu čez mejo, na primer pol kile mesa in neke malenkosti. Ma nesu si lohko tudi natanko šest jajc. In ta naš stric Miha je šou dol v ta staro Gorico k teti in ji je nesu 8 jajc. Je pršu na blok in je reku: “Imam 8 jajc.” Carinarka je rekla: “Veste, da je dovoljeno 6.” Je reku: “Ja, vem, ampak jaz jih bom le prenesu 8.” “Ne, ne boste jih prenesu, je dovoljeno 6.” Je reku: “Lejte, ka jih bom,” in je vzel dve jajci, razbil eno in drugo in pogoltnu. In potem so se vsi smejali, ka on je bil en čudak, vješ, in mu ni nobeden mogu nč.

Neva Milovanović, Most na Soči, in Emica Lipičar Pahor, Kromberk

Tista ta pametna sta bila čebelarja. Satovje z medom je čebelar na slovenski strani zložil v prazne panje in pripeljal na mejo. Na drugi strani je italijanski čebelar pripeljal svoje čebele na konfin. Ves med, ki je bil v praznih panjih, so čebele na drugi strani zavohale in ga znosile čez konfin na drugo stran, in italijanski čebelar je potem plačal za prinešen med.

Matejka Ipavec Biaggio, Vitovlje, in Majda Ipavec, Vitovlje

So tud prekupčavali lejs. Uhjej. So ga uozili duol z Jugoslavije, z Bosne, an tevi so ga sortirali, štimali in pol so pršli Taljani, vsaki dan, najmanj tri do pjet šleparju, lih takih, k jih videš zdej, an vija kjeduol. Brez dokumentov. Ja, ja, v Italjo so predjali. Ja, ja, tisti naš direktor je bu lump, kolkr ga je. Usje se je dalu ... Usje se je dalu …

Niko Štor, Cesta

Mi mamo vinograd, k ga rježe meja. K je šou tata ubrezavat trte in je pršu do meje, je vse spustu, šou sedem kilometrov s koljesom na blok in se pol vrnu v vinograd, obrezavat še na italijansko stran. In pol si je naš tata izboril, da je v tisti vinograd pršla carinarka, iz Lok je bla, in je pršla tja na dom, in kadaj je tata nakladou gnoj, je gledala, da ne bo tata kej utaknu noter, in pol je pjeljou dol v Italjo zmetat gnoj in tacajt je ona šla v hišo, k je blo pozimi. In naš nono jo je tko napil, eno žgance, pa še eno žgance, da jo je muoj tata peljal z vuolom domov.

Šele leta '61 so uvedli neposredni prehod - takrat si lohko šou čez tam, kjer je bil mejni kamen, s številko.

Ratko Pulc, Plešivo

Za Novo Gorico je bila meja velikanska prednost. Sploh v 70. in 80. Prve prepustnice - da lahko greš, kadar hočeš - smo dobili kmalu po Osimskem sporazumu 75. leta. To je bila najbolj odprta meja ob tako imenovani “železni zavesi”. Druge komunistične države so na vseh svojih mejah (tudi z “bratskimi” državami) imele španske jezdece, bodečo žico in stražne stolpe, medtem ko smo lahko pri nas otroci sami hodili čez, brez spremstva staršev.

Tomi Ilijaš, Nova Gorica