Prestopanje meje, v dveh jezikih

Na drugi strani ameriško-argentinskega pisatelja Ariela Dorfmana je zgodba o mejni črti, ki se po vojni zariše znotraj stanovanja in s katero se morata zakonca soočati, saj je za prestop potreben dokument. V slovenskem prevodu Janka Petrovca jo bodo pripovedovali igralci Nikla Petruška Panizon, Franko Korošec in Borut Doljšak.

Posebnost koprodukcije z gledališčem La Contrada je dvojna različica, saj je predstava že zaživela v italijanskem prevodu (v poletnih mesecih na festivalu Mittelfest v Čedadu) in bo zdaj v isti postavitvi, a s spremenjeno zasedbo uprizorjena v slovenščini. Aprila pa bo na sporedu v italijanščini pri koproducentih gledališča La Contrada v Trstu.

Režiserka je Marcela Serli, italijansko-argentinsko-libanonska igralka, dramaturginja in režiserka, ki v svojih delih raziskuje gledališke sloge in angažirane teme. O izbiri Dorfmanovega teksta je napisala: “Dorfman, avtor brez stalne domovine, in jaz, z mešanimi koreninami, deliva ljubezen do dvoumnosti, pomembnega orožja proti poenostavljanju. Predstava skozi tragikomično prizmo obravnava vojno, meje in ločitve, tako realne kot metafizične. Zid postane alegorija, ki ločuje ljudi, resnico in preteklost. Dogajanje v hiši sredi vojne ustvarja univerzalno zgodbo, v kateri lahko vsakdo prepozna del sebe.”

Režiserko smo vprašali, katere so glavne razlike med italijansko in slovensko postavitvijo?

“Scenografija, zvoki, luči, režijska zasnova so nespremenjeni. Razlike pridejo do izraza v kreacijah in v odnosu, ki ga vzpostavim z igralci. Pot do cilja izhaja iz dogovora, ki ga ustvarjajo osebni odnosi in umetniška izmenjava. Kot igralka lahko povem, da mora protagonist najprej čutiti povezanost z likom, zaradi podobnosti ali tudi zaradi kontrasta; kreacija ne pade z neba kot vnaprej določen vzorec, ki ga je oblikoval (in vsilil) režiser. Preučila sem besedilo in sem prišla do določenega zaključka, vendar želim, da se tudi igralci lotijo tega iskanja in da postanejo torej soustvarjalci. Prav tako si želim aktivnega občinstva.”

Kako boste spodbudili “dialog” z občinstvom?

“Dorfmanovo besedilo pove veliko, skoraj preveč, dejansko ne dopušča veliko svobode v interpretaciji, vendar sem skušala povečati vsebinsko razsežnost in najti dodatne 'prostore', kjer bo občinstvo lahko vključeno z možnostjo interpretacije in širšega razmišljanja.”

Govorimo o konfliktih, o absurdnosti meja, vendar pričakujemo, da se bomo nasmejali. Kako bi lahko definirali humoristično noto, ki preveva tekst? Je satirična, sarkastična, sproščeno komična?

“Premikamo se v smer parodije, ki se v nekaterih trenutkih dotakne groteske v situaciji, ki sploh ni humoristična, a je tako paradoksalna, da postane komična. Prvi del dejansko prehaja od farse v tragedijo, ki sploh ni podobna novodobni meščanski drami, saj so liki izraziti kot tisti gledališča absurda in si počasi snamejo maske. Besedilo prikazuje konflikt med domačimi stenami, distanco, ki nas včasih ločuje tudi od tistih, ki jih ljubimo, kot tudi nezaupanje do tistih, s katerimi ne soglašamo. To se dogaja mnogim narodom na mejah, ki so doživeli vojno.”

Menite, da je to besedilo reprezentativen primer Dorfmanovega sloga?

“Dorfman je političen avtor, kar odraža tudi nasploh moj pogled na gledališko ustvarjanje. Gledališče mora obravnavati teme, ki prebujajo našo zavest. Avtor je napisal ta tekst pred dvajsetimi leti in vsebine so postale danes še bolj aktualne. Kot človek judovskega porekla je v podtekstu zagotovo mislil na odnose med Palestino in Izraelom. V njem pa so prisotni tudi drugi zidovi: od že zgodovinskega berlinskega zidu do mehiško-ameriške meje. Na svetu imamo milijone bolečih zidov in meja, ki so jih ustvarile vojne.” •