Prelivanje sr(e)čnih emocij
S tretjim abonmajskim koncertom je minuli ponedeljek Kulturni dom Nova Gorica vstopil v praznične dni. Temu primeren je bil tudi nastop Festivalskega orkestra POA, ki je s svojim pisanim programom poskrbel za obe plati glasbenega doživljanja: vedro in resno.
NOVA GORICA Orkester je bil ustanovljen leta 2020 pod vodstvom Georgea Pehlivaniana, sedaj pa deluje kot rezidenčni orkester Festivalske dvorane Bled. Gre za korpus mladih glasbenikov, ki jim igranje v orkestru zagotavlja odlično pripravo za kasnejšo profesionalno kariero. Predvsem seveda z živim nastopanjem tudi na zahtevnejših evropskih odrih, kar je najboljši garant napredka in rasti. Kot dirigenta sta se na goriškem odru predstavila Mitja Dragolič in Tilen Draksler, oba visoko izobražena glasbenika, ki sta se med koncertom izmenjavala na dirigentskem podiju. Zelo zanimivo tudi za poslušalca-gledalca, v smislu primerjave dirigentskih gibov, saj sta nazorno prezentirala svoj način “mahanja”; eden z bolj dramatičnim gestikuliranjem, drugi nekoliko mehkeje in diskretno. Edina pripomba je mogoče v trem, da sta se izmenjavala tudi med samimi skladbami (stavki), kar za hip odvrne pozornost od glasbe in zrahlja poslušalsko koncentracijo. No, ampak nič hudo groznega, oba sta nadvse prepričljiva in suverena v vodenju, mladi glasbeniki pa jima zvesto sledijo.
Lok čez celo Slovenijo
Sam program je bil, kot že omenjeno, decembrskemu vzdušju primeren. Koncert je otvoril Jani Golob s skladbo Štiri slovenske ljudske pesmi za godala. Delo je lep lok (miniaturna mavrica) čez našo deželo od Prekmurja do Rezije, priredbe pa so tako izvirno “obdelane”, da so že čisto avtorsko delo.
Četudi gre za »butično« selekcijo, le nekaj čez trideset glasbenikov, smo lahko začutili mladost in poustvarjalno zagnanost, že zelo prečiščeno zvočno sliko in občutek za skupinsko muziciranje, ki še veliko obeta.
V nadaljevanju je sopranistka Talita Sofija Komelj zapela Puccinijevo arijo Quando men'vo. S “popevko” iz romantike sta nato v duetu z baritonistom Lovrom Korošcem zazveneli še novodobni popevki Dan Ljubezni in Ko boš prišla na Bled, kar je seveda doprineslo k vedremu vzdušju v dvorani. Prvi del koncerta je nato zaokrožil Hugo Wolf z Italijansko serenado, ki je pravi romantični “čokolatin”, eno samo sladko prelivanje sr(e)čnih emocij.
Po nekoliko bolj ležernem in sproščenem prvem delu, je v nadaljevanju Felix Mendelssohn-Bartholdy s svojo četrto simfonijo, imenovano Italijanska, orkestru vendarle dal tudi možnost, da se simfonično izrazi v celoti. Četudi gre za “butično” selekcijo, le nekaj čez trideset glasbenikov, smo lahko začutili mladost in poustvarjalno zagnanost, že zelo prečiščeno zvočno sliko in občutek za skupinsko muziciranje, ki še veliko obeta.