“Predstava, kakršne še nismo niti videli in niti delali”
Na gledališke deske velikega odra SNG Nova Gorica nocoj ob 20. uri prihaja premiera scenskega koreografskega eseja V potu mojega obraza o spekulativnem odrazu strahov, upov in fantazij, povezanih z razmerjem med tehnološkim razvojem in svetom dela. Predstava nas želi soočiti z vprašanjem, komu pospeševanje trga, tehnologije in družbenih razlik zares služi ter kakšno ceno zanj kot družba plačujemo.
V SNG Nova Gorica bo nocoj premiera avtorskega projekta V potu mojega obraza.
Foto: Peter UhanNOVA GORICA > Industrijska revolucija, avtomatizacija in tehnološki napredek so prebujali upanje v možnost osvoboditve človeka od (odtujenega) dela. Danes, ko so umetna inteligenca in avtomatizirani sistemi sposobni skoraj povsem odpraviti človeško delo, pa smo priča pospešenemu družbenemu razkroju, rasti neenakosti in vse večjemu številu “odvečnih” ljudi. Namesto osvoboditve od dela se izrisuje hladna vizija prihodnosti, v kateri je preživetje privilegij in ne pravica. Tudi avtorski projekt V potu mojega obraza je, tako pravi igralka Urška Taufer, predstava, kjer ni pomembna usoda ljudi, ki jih gledaš na odru, ni pomembna njihova zgodba. “Kot gledalec jih opazuješ skozi kukalo, skozi čuden pogled, pogled na nekaj, česar ni več. A bolj kot to, da teh ljudi ni več, je pomembna neka splošna usoda vsega. Vsega - od predmetov, ki so nekoč bili, pa jih ni več, od zvokov, ki so jih tej predmeti nekoč proizvajali in jih zdaj več ne. Nekoč je vse to gradilo neko sedanjost, neki čas, neko energijo, zdaj pa to kar izginja. Kot bi obstajala roka, ki vse to jemlje. Mislim, da je ta predstava o tem, kako ljudje postavljajo in gradijo, in kako to vse gre in gre in v bistvu niti ne vemo, kam.” Ob tem še pove, da je nastala predstava, “kakršne še nismo niti videli in niti delali”. Kot dodaja igralec Blaž Valič, imajo v predstavi pomembno vlogo obrazi zakulisja. “Vloge so se malo obrnile, da smo mi neka tehnika in da je v bistvu tehnični sektor, ki deluje v našem gledališču in je fantastičen, bolj v ospredju. Kot da smo mi na neki način postali podpora njim.”
Zelo posebna predstava, ki nima besed
Režiser Sebastijan Horvat je koreografski esej V potu mojega obraza zasnoval s skoraj s celotnim igralskim ansamblom. V to izjemno delo in zelo posebno predstavo je namreč vpetih kar 14 igralcev, poleg tega pa tudi dobršen del tehniških sodelavcev. Kot pravi režiser: “Gledališče je na neki način tovarna, kjer delavcev in tistih drugih, skrbstvenih poklicev, nikoli ne vidiš. Ne vidiš rekviziterjev, ne vidiš scenskih delavcev, ne vidiš celotne mašinerije, ki stoji zadaj in omogoča predstavi, da je to, kar je. To je fizično naporno delo, posvečeno delo, ki ga moramo spoštovati. Je pa hkrati nevidno delo. V tem projektu smo skupaj poskušali to pokazati in se s tem soočiti.” Zelo pomembno vlogo igrajo elementi, kot so scenografija, tehnika, rekviziterji, gib, predmeti, malenkosti in detajli. Besedilo tokrat ni bilo potrebno, je pa bilo po Horvatovih besedah prepotovati to ustvarjalno pot vse prej kot preprosto. “Šlo je za iskanje novega jezika in to zahteva avanturistično naravo sodelavcev, da se lahko z zanimanjem in interesom spustijo na to polje. Meni je bilo strašno vznemirljivo. Skupinska energija, ki se kaže od začetka do konca, sobivanje med člani kolektiva in tudi med vsemi elementi predstave je po mojem mnenju moč te predstave,” je dejal.
“Neverjetno vznemirljiv gledališki mehanizem”
Na nek način gre za potovanje skozi čas. Soavtor koncepta in dramaturg Milan Ramšak Marković dodaja: “To je bilo zame zelo vznemirljivo potovanje. Poleg konceptualnega dela, ki je zame najzanimivejši del vsakega procesa, me je prevzelo delo na sceni. Pred tem nisem nikoli sodeloval v predstavi, v kateri toliko ljudi nekaj kolektivno počne - od igralcev do tehnike, ki so bili predstavi povsem posvečeni. To je neverjetno vznemirljiv gledališki mehanizem.” Da predstava nima besed, v gledališču ni problem, saj ima na voljo veliko drugih izraznih sredstev. Igralec Andrej Zalesjak je poudaril prav to: “Ljudje veliko govorimo in ves čas proizvajamo hrupe, a zelo malo povemo. Po navadi trošimo svojo energijo na vse strani, medtem ko smo se ta dva meseca dejansko ukvarjali z mislijo, ki jo vsaka kreacija ima. Ukvarjali smo se z izrazom te misli preko drugih izraznih sredstev, brez glasu. Prisiljen si bil živeti v svojem lastnem habitatu znotraj procesa. To je bila dobra fizična meditacija - iz metafizičnega je bilo treba balansirati med tukaj in zdaj in med materijo in idejo - to je bil najpomembnejši atribut teh dveh mesecev sobivanja.”