Predragu Luciću so dolgo ploskali v njegovem Splitu
S predstavama Alan Ford - Vrnitev odpisanih in Jeklene magnolije je Gledališče Koper v minulih dneh navdušilo v Sarajevu, Zadru in Splitu. Zlasti ganljivo je bilo v splitskem gledališču, kjer so dolgo ploskali Alanu Fordu in avtorju te igre - domačinu, pokojnemu Predragu Luciću.
KOPER, SPLIT> Če hoče majhno gledališče v kulturi manj naklonjenem okolju in času uresničiti svoje programske zamisli, se hočeš nočeš mora povezovati s sorodnimi teatri.
Navzlic organizacijskim in logističnim izzivom, ki jih prinaša kompleksen študij drame, se koprodukcijski projekti koprskega gledališča izkazujejo kot zmagovita formula. S Haringovimi Jeklenimi magnolijami (soprodukcija SNG Nova Gorica in Gledališča Koper v režiji Katje Pegan) in Lucićevim Alanom Fordom (soprodukcija koprskega gledališča in Kamernega teatra 55 iz Sarajeva v režiji Kokana Mladenovića) so se tako koprski umetniki te dni vrnili z uspešnega gostovanja v tujini.
Oster humor
Bojazen, da sporočilo ne bi doseglo tujejezičnega gledalca, bolj kot prevod v nadnapisih razblinja predvsem kakovost uprizoritve in univerzalni jezik gledališke govorice. Ta je dosegla in prepričala tako občinstvo Narodnega gledališča v Zadru, ki je z dolgim aplavzom nagradilo “magnolije” Natašo Tič Ralijan, Majo Nemec, Heleno Peršuh, Anjo Drnovšek, Mojco Partljič in Laro Jankovič, kakor tudi odbito zasedbo Alana Forda v Sarajevu, kjer junakom kultne predstave s stoječimi ovacijami tri večere zapored skoraj niso pustili z odra.
V Splitu je prezgodaj preminuli Predrag Lucić z novinarskima kolegoma Borisom Dežulovićem in Viktorjem Ivančićem ustvarjal neponovljiv medijski fenomen - satirično politični tednik Feral Tribune. Prav tam je njegovega Alana Forda občinstvo sprejelo s posebno naklonjenostjo in globokim čustvenim odzivom. V do zadnjega kotička (660 sedežev!) napolnjeno secesijsko dvorano Hrvaškega narodnega gledališča je v lucidnem igralskem stampedu vnovič katarzično zarezala moč satire, ki z ubijalskim humorjem in natančno kritiko družbeno-političnega trenutka razgalja strah, to globalno gonilo sodobnega sveta, najmočnejše orožje za manipulacijo z ljudmi. Izvrstnemu koprsko-sarajevskemu igralskemu ansamblu (Aleš Valič, Gorazd Žilavec, Igor Štamulak, Mirsad Tuka, Rok Matek, Davor Golubović, Armin Omerović, Elma Juković in Anđela Kusić) je uspelo na noge spraviti zahtevno splitsko občinstvo. Posebej ganljiv je bil trenutek po zaključku predstave, ko je nad sceno zasijal portret Predraga Lucića, ki so mu igralci in občinstvo skupaj dolgo ploskali v spoštljiv poklon.
Pogum se obrestuje
Najboljša ilustracija dolge vrste pozitivnih tujih medijskih odmevov je nemara odlomek obširne ocene izpod peresa Borisa Pavelića v reškem Novem listu: “Vse, kar danes v Evropi in na tleh bivše Jugoslavije najbolj cenimo, najdemo tu, v tej predstavi, toda umeščeno natanko tja, kamor tudi spada: pred strašno sodišče silne in neizprosne, a vselej elegantne umetniške satire. Predrag Lucić nas je skozi Alana Forda naučil še nečesa: da postaja naš kontinent vse bolj podoben cvetličarni v 'pozabljenem kotičku opustele postaje podzemne železnice'. Svet torej, ki životari le še v epizodah 'legendarne skupine TNT', samo pisatelja, ki bi ga popisal, ni več.”
Po uspešni turneji se je torej spet izkazalo: poleg benigne, razvedrilne vloge, ki jo gledališče vsekakor ima, se obrestujejo zlasti pogumne in nekonvencionalne repertoarne odločitve. Navidezno majhnemu koprskemu gledališču je to nekajkrat že uspelo.
