Praznično vzdušje v SNG Nova Gorica: podeljeni tantadruji 2024

Po radoživem praznovanju 30-letnice hiše in 20-letnice statusa nacionalnega gledališča s Koncertom za rojstni dan, v nedeljo, 19. maja (ponovitev koncerta bo v sredo, 26. junija), je bilo vzhičeno praznično razpoloženje v novogoriškem gledališču tudi ob podelitvi nagrad tantadruj. Z njimi že štirinajsto leto zapored počastijo ustvarjalce, ki so s svojim življenjskim delom zaznamovali umetniško rast in razvoj gledališke umetnosti na Primorskem in širše, ter tiste, ki so v treh primorskih gledališčih v iztekajoči se sezoni s svojim umetniškim delovanjem presegli pričakovano kakovost.

Slovesnost je bila v soboto, 25. maja, na velikem odru SNG Nova Gorica po odigrani uprizoritvi Shakespearove komedije Mnogo hrupa za nič, ki jo je prevedel letošnji prejemnik nagrade za življenjsko delo.

Tantadruj za življenjsko delo

Žirija, ki so jo sestavljali Marij Čuk (predsednik), Vesna Humar in Alen Jelen, je odločila, da nagrado za življenjsko delo prejme Srečko Fišer, ki je bil v novogoriškem gledališču zaposlen kot lektor od leta 1981 do 2021, s svojim prevajalskim delom pa je oplemenitil in še plemeniti repertoarje ne samo primorskih, ampak vseh slovenskih gledališč. V utemeljitvi so zapisali:

“Rad sem delal z igralci in drugimi gledališčniki, to mi je bil izziv in privilegij. Iz šole pride človek sorazmerno neizšolan, potem je odvisno, koliko ga izšola tisto, kar dela. Lahko pohvalim sebe in svoje sodelavce, da smo drug drugega dokaj dobro izšolali.”

Srečko Fišer

prejemnik nagrade tantadruj za življenjsko delo 2024

“Srečko Fišer že več kot štiri desetletja sooblikuje podobo gledališča kot lektor, prevajalec in avtor dramskih besedil. Največ je seveda ustvarjal v novogoriškem gledališču, kjer je bil do nedavnega zaposlen kot lektor, bil tudi umetniški vodja in dragocen dramaturški sodelavec, v vseh slovenskih gledališčih pa igrajo njegove odlične prevode tako sodobnih kot klasičnih iger iz italijanskega, angleškega in francoskega jezika. Zadnji, Mnogo hrupa za nič, je že njegov petinštirideseti prevod dramskega besedila, ob tem pa je prevedel še vrsto pomembnih proznih del in poezijo štirih literarnih velikanov, Tassa, Shakespeara, Michelangela in Petrarce. Med njegovimi dramskimi deli izpostavimo veličastno zgodovinsko fresko Medtem po motivih romana Prima Levija, nagrajeno s Smoletovo nagrado za najboljše dramsko besedilo, dramatizacijo Tistega lepega dne po noveli Cirila Kosmača, ki je bila ena največjih gledaliških uspešnic takrat še Primorskega dramskega gledališča, ter samosvoje sprepleteno dvodelno igro Pogovori, samogovori, tudi po motivih in besedilih Cirila Kosmača.

Ustvarjanje Srečka Fišerja je odlično tako na polju literature kot gledališča, pomenljivo intenzivno pa na njunem stičišču. S poglobljenimi jezikovnimi, umetnostnimi in humanističnimi znanji ter sposobnostjo prepričljivega posredovanja svojih izkušenj in teoretičnih razmislekov je kot lektor sooblikoval številne izvrstne predstave novogoriškega gledališča. Njegove pretanjene in hkrati konceptualno osmišljene gledališke lekture bi bilo ustrezneje označiti kot jezikovno dramaturško svetovanje. S posebno ljubeznijo pa se je ukvarjal prav z uveljavljanjem primorskega dialekta in vzpostavljanjem njegovega pomena, saj 'dialekt ni le ornament', ampak 'bivanjska podlaga človeka'.

Srečko Fišer je obogatil in še bogati ne samo primorski, temveč slovenski gledališki prostor z izstopajočim intelektualnim duhom in hkrati pretanjenim čustvovanjem, dojemanjem in razumevanjem življenja, usod posameznika in skupnosti. In pristopa tako k posamezniku, ki tiho bere sam zase, kot h gledališkemu občinstvu, ki hrepeni po kolektivni katarzi. Njegovo kreiranje literature, izvirne in prevodne, ter štiri desetletja prizadevanj, da se v gledališču misel čim ustrezneje transformira v zvočno podobo, si zagotovo zasluži tudi priznanje v obliki nagrade tantadruj, poimenovane po literarnem junaku njemu tako ljubega primorskega avtorja.”

Drug drugega so izšolali

Srečku Fišerju nagrada pomeni krono ukvarjanja z gledališčem. “Posebej mi je drago, ker se nagrada imenuje po norčku našega Cirila Kosmača, ki je med drugim pisatelj, s katerim sem se v svoji gledališki karieri precej in ne neuspešno ukvarjal. Tantadruj je tisti norček, ki si želi umreti, pa mu ne uspe - tako da ga lahko jemljemo kot navodilo za nesmrtnost.

Prevajal sem največ iz italijanščine in angleščine, kar je nemara splet naključja - pač živim na meji z Italijo, nekaj časa sem živel v Veliki Britaniji. Všeč so mi vsi jeziki, nekaj malega sem delal tudi iz drugih, ampak dva sta prevladujoča. Rad sem delal zahtevna besedila, a tudi komedije. Specializacije nisem nikoli maral. Če delaš različne stvari, je bolj zanimivo. Izmed prevodov bi res težko izpostavil, kateri mi največ pomeni. Vsekakor vsi Shakespearovi in posebej Hamlet v ljubljanski Drami, v Gorici pa Beckettov Konec igre, ta uprizoritev je bila tudi zmagovalka Borštnikovega srečanja.

Kot lektor sem seveda sodeloval skoraj pri vseh predstavah novogoriškega gledališča in v štiridesetih letih se jih je nabralo toliko, da sem se številke kar ustrašil. Pri nekaterih sem bil tudi avtor, med drugim besedila predstave Medtem, ki je dobila gran prix na Borštnikovem srečanju, sam sem bil nagrajen za najboljše besedilo in nagrajen je bil tudi glavni protagonist. Omenil bi še priredbi besedil Cirila Kosmača, Tistega lepega dne in Pogovore, samogovore.

Rad sem delal z igralci in drugimi gledališčniki, to mi je bil izziv in privilegij. Iz šole pride človek sorazmerno neizšolan, potem je odvisno, koliko ga izšola tisto, kar dela. Lahko pohvalim sebe in svoje sodelavce, da smo drug drugega dokaj dobro izšolali.”

“Glej ga, Troedinost je prišla.”

Tudi igralci in drugi gledališčniki so radi delali s Srečkom Fišerjem. Dramska igralka Medea Novak je zapisala: “Najino prvo sodelovanje je bilo pri predstaviZeleni ptiček, ki je bila moja prva predstava v profesionalnem gledališču, takrat sem bila še študentka. Ta postelja je prekratka je bila moja druga predstava v SNG Nova Gorica in tudi ta je nastala v času mojega študija na AGRFT. Ko so me iz Nove Gorice v tretje poklicali za sodelovanje v predstavi Varuh v rži, je bil takratni umetniški vodja Srečko Fišer.

Spomnim se lepega sončnega dne, ko sem v pavzi med obema vajama splezala na skalo ob reki Soči. Sončila sem se in ponavljala tekst. Bil je julij, tik pred koncem sezone. Zazvonil mi je telefon in videla sem, da me verjetno kličejo iz teatra za podpis pogodbe. Klical me je Srečko in mi namesto pogodbe za predstavo ponudil službo oziroma uradno enoletno pogodbo. Presenečena in počaščena sem komaj kaj odgovorila, sploh nisem mogla razmišljati, bila sem v 'tiltu', saj tega resnično nisem pričakovala. Tako sem tistega dne, tam med grmovjem pri Soči, dobila službo v SNG Nova Gorica. Enoletna pogodba redne zaposlitve se je zavlekla na zdajšnjih petnajst.

Bile so boljše in slabše sezone in bile so tudi take, ko so bili moji odnosi z igralci bolj napeti. Na eni vaji je kolegica verjetno slabo razumela mojo intenco, sledil je plaz besed, med njimi so bile zadnje, naj se umirim. Jaz sem se odmaknila in začela nekontrolirano hoditi po odru, Srečko je vse slišal, sedel je blizu odra v drugi vrsti. Razločil je tudi moje besede, ki sem jih govorila sebi v brk, medtem ko sem se komaj zadrževala, da jih kolegici ne izrečem v obraz: 'Če mi še en človek v tem teatru reče, naj se umirim …' Misli nisem nadaljevala, ker me je Srečko popolnoma mirno prosil, naj v tekstu nekaj drugače poudarim. Režiser je kričal: 'Šta je bilo,' vaja je stala in vsi so pričakovali, da bo situacija eskalirala v mojo reakcijo, jaz pa sem popolnoma mirna Srečku odgovorila, da bom. Normalno sva se zmenila, kaj moram popraviti in kje. Da bi Srečko sredi najtežjih vaj in za povrh v takšnih situacijah prihajal do igralcev, ni bila ravno njegova navada; ko sem dojela, kaj je naredil, sem mu bila zelo hvaležna. Usedel se je v dvorano in jaz sem vajo nadaljevala, na veliko začudenje vseh, drugače, kot je situacija narekovala. Od njega sem vedno dobila občutek, da verjame vame, tudi takrat, ko drugi mogoče niso.

Enkrat sem ga zagledala, kako koraka proti teatru s svojim klasičnim bordo šalom. Ni imel teksta v roki, bližala se je namreč premiera in to so bile vaje, na katerih nam je delil listke. Ko je vstopil, sem ga pozdravila: 'Glej ga, Troedinost je prišla.' Nasmejal se je, kaj naj bi to pomenilo, pa sem mu odgovorila, da je to oče, sin in sveti duh v eni osebi. Igralci delamo z jezikom in jezik je naš vrhovni poglavar. Seveda sem ga tako poklicala ljubkovalno in iz velikega spoštovanja do človeka, do njegovega dela, predvsem pa iz tega, kako z nami dela. Hvala, Srečko.”

Presežki minule sezone

Žirijo za nagrade tantadruj za igralsko stvaritev in gledališki dosežek so sestavljali Matej Bogataj (predsednik), Ana Perne in Martin Lissiach. Presodili so, da je bila letošnja novogoriška gledališka sezona bogata s presežki in vse tri nagrade so zato prejeli ustvarjalci predstav SNG Nova Gorica.

Nagrado tantadruj za učinkovito prevpraševanje odnosa med gledališkim in filmskim medijem je prejela uprizoritev Ubesedovanje po besedilu Pier Paola Pasolinija v režiji Jana Krmelja ob dramaturški podpori Žive Bizovičar ter scenografiji in oblikovanju videa Doriana Šilca Petka v produkciji SNG Nova Gorica.

“Pasolinijevega zapletenega in večplastnega besedila o nekakšnem anti-Ojdipu, o posledicah očetovega umora sina po mučnih erotičnih sanjah, se ustvarjalna ekipa loteva z okvirom, v katerega vključi zadnji avtorjev intervju, kar daje uprizoritvi dokumentarnost in kaže, da se bo ukvarjala s fenomenom Pasolini, ne le z besedilom. Potem pa učinkovito s kamerami in projekcijo na zadnjo steno razpre gledališki jezik, ki je tako kar naenkrat v dialogu s filmskim, igrano in projicirano se tvorno in provokativno prepleteta in razpršita gledalčevo osredotočenost. Dogodek ne postane le uprizoritev Pasolinijevega besedila, ampak predstava o Pier Paolu Pasoliniju in njegovi kompleksni poetiki, med katerim se izrisuje koralno zamišljeno in uprizorjeno gledališko doživetje. Gledališki jezik je s to podvojenostjo seveda delno potujen, hkrati pa uprizoritev ustvarja tvoren dialog in presvetljavo obeh medijev, ob močni zavzetosti celotne igralske ekipe, ki mora igrati za oba medija hkrati, filmskega in gledališkega. Pripoved o očetih fašizma, ki ljudožersko ubijajo in posiljujejo naslednjo generacijo, zaživi z uprizoritvijo, ki ob uporabi celotnega gledališkega prostora in različnih medijev ni nikoli didaskalična, ampak široko zasnovana odrska naracija kontroverznega italijanskega intelektualca in njegove neprizanesljive kritike italijanski povojni družbi.”

Nagrado tantadruj je prejel tudi Darjan Mihajlović Cerar za scenografijo v uprizoritvi Ibsenove igre Ko se mrtvi prebudimo v režiji Stiliyana Petrova in izvedbi SNG Nova Gorica, kar je žirija utemeljila takole:

“Ko se mrtvi prebudimo je zadnja Ibsenova igra, zato se ukvarja s pogledom nazaj in premislekom tistega potem, zato jo zaznamuje očiščenje od vsakršne iluzije, in to rezanje in krčenje si je zadala tudi režija. Tej sledi minimalistična, vendar sugestivna in mestoma alegorična scenografija, ki v mračnem in pridušeno temačnem odrskem prostoru razpre njegovo globino, hkrati pa z vertikalnimi in horizontalnimi režami sugerira upanje in vzpostavi stilizirane prostore onstranskega. Čeprav se igra dogaja v zunanjih in izpostavljenih prostorih, skope scenske rešitve z nekaj elementi in sugestivno temno zadnjo steno ob podpori kostumografije in glasbe omogočajo sugestiven in metaforičen prostor igre in dosledno izpeljavo premišljenega režijskega pristopa.”

Nagrado tantadruj za igralske stvaritve pa je prejela Ana Facchini za vlogo Mie v mednarodni koprodukciji Najboljša evropska predstava avtorjev Marka Bratuša in Harisa Pašovića, tudi režiserja uprizoritve, ter za vlogo Leonate v uprizoritvi Shakespearove komedije Mnogo hrupa za nič v režiji Ivane Djilas in produkciji SNG Nova Gorica. Žirija je v utemeljitvi zapisala:

“Reči, da je igra Ane Facchini v Najboljši evropski predstavi suverena, še premalo zajame moč njenega igralskega izraza, zlasti ker v tej mednarodni koprodukciji nastopi v tujem (angleškem) jeziku. Pravzaprav deluje, kot bi se z vlogo festivalske direktorice znašla v povsem domačem okolju. Ob jezikovni razsežnosti situacijo izjemno spretno obvladuje tudi na interpretativni ravni: čeprav ima festivalska žirija svojo uradno predsednico, jo kot direktorica dejansko usmerja sama; med žiranti miri strasti, predvsem pa vse bolj nepopustljivo uravnava tok razprave in s tem 'demokratičen' način odločanja ter tako bistveno prispeva k sarkastičnemu slikanju družbe, v kateri šteje le preračunljivost oziroma lastna korist.

Kot Leonata v Shakespearovi komediji Mnogo hrupa za nič, v tokratnem uprizoritvenem branju osvobojeni posameznih patriarhalnih karakteristik, Facchini prevzame vlogo svojevrstne mater familias, ki s sprehajalno palico odreja takt lastnim posegom v dejanje, situacije z rahlo poudarjeno obrazno mimiko mestoma tudi porogljivo komentira, medtem ko v dogajalnem zapletu silovito uveljavi svoj oblastniški položaj, a okoliščine obenem izkoristi za karakterno bogato komično plastenje.”

---