(INTERVJU) Cristina Battocletti, soavtorica Pahorjeve civilne oporoke Nikogaršnji sin: “Pravil je, da se jaz zrcalim v njem, on pa v meni”
Minulo soboto, ko bi Boris Pahor praznoval 110. rojstni dan, so se mu v koprskem Pokrajinskem muzeju poklonili s predstavitvijo slovenskega prevoda njegove biografije Nikogaršnji sin, ki jo je napisal z novinarko kulturne priloge dnevnika Il Sole 24 Ore Cristino Battocletti. V petek so knjigo predstavili v Ljubljani. Biografijo, ki je v italijanščini izšla leta 2012, sta prevedla pisateljev vnuk Tadej Pahor in Edvin Dervišević, spremno besedo je prispeval pisateljev sin Adrijan Pahor.
KOPER > Zakaj je pomembno, da lahko tudi slovenski bralci preberejo biografijo Borisa Pahorja, ki sta jo napisala skupaj?
“S Pahorjem sva se oblikovanja tega dela lotila vsak s svojo željo. Na eni strani Slovenec, moški starejše generacije, na drugi jaz, ženska, Italijanka s slovenskimi koreninami, ki ne govori slovensko. On se je hotel soočiti s tem, kar sam dojemal kot gonilo družbene prenove, torej z žensko iz druge generacije, ki se želi poglobiti v to, kar je bilo povod za njegovo identitetno tragedijo. Pravil je, da se on zrcali v meni, jaz pa v njem. Rada bi, da bi tudi slovenski bralci to knjigo vzeli v roke, ker predstavlja priložnost, izhodišče za poskus pobratenja dveh narodov, ki ju je fašizem ločil. In ta ločitev je vztrajala tudi kasneje.”
Italijanski ponatis, izšel takoj po Pahorjevi smrti, je obogaten z nekaterimi poglavji, ki jih v prvi izdaji ni.Izpod njenega peresa tudi Bazlen in Strehler
Novinarka in pisateljica Cristina Battocletti se je rodila v Vidmu, odraščala je v Čedadu, sedaj živi v Milanu. Zaposlena je pri dnevniku Il Sole 24 Ore, kjer je članica redakcije nedeljske kulturne priloge. Poleg soavtorstva pri Pahorjevi biografiji je leta 2015 izšel njen literarni prvenec, roman La mantella del diavolo (Hudičevo ogrinjalo), ki ga je v slovenščino prevedla Patricija Maličev in v katerem piše o nenavadnih smrtih, ki se v Čedadu ena za drugo zgodijo v nekaj dnevih. Je tudi avtorica biografij tržaškega literarnega kritika Bobija Bazlena in tržaškega gledališkega režiserja Giorgia Strehlerja.
“Da, velja tudi za slovenski prevod. Pred pandemijo sem ga redno obiskovala, vedno bolj mi je govoril o sedanjosti in prihodnosti. Zato sem ga enkrat vprašala, če bi mogoče želel, da pripraviva dodatek k biografiji. Privolil je in tako sva začela z dolgimi pogovori, ki so bili različni od tistih za prvotno izdajo knjige leta 2012, tudi zaradi njegovega fizičnega stanja, ki sicer ni vplivalo na njegovo lucidnost, to bi poudarila. V dodatku je zapisano to, za kar lahko rečemo, da je Pahorjeva civilna oporoka, namenjena zlasti mlajšim generacijam. Gre za zelo moderno besedilo, usmerjeno v trajnost, ženske kot gonilo prenove, utopično željo, da bi politiki, znanstveniki, ekonomisti, literati skupaj odločali o pravičnejši globalni porazdelitvi bogastva. Prinaša razmislek o turbokapitalizmu in željo po približevanju krščanskemu principu solidarnosti. Upam, da bo ta knjiga dodatno prispevala k spominu na Borisa Pahorja, ki mora ostati še kako živ.”
Sta se pogovarjala tudi o smrti?“Da. Pravil je, da se bo, ko bo umrl, spremenil v energijo. Mislim, da je to lepa zapuščina, energija, ki ostane za nami.”
Kakšen je po tako tesnem sodelovanju bil vajin odnos?Cristina Battocletti
soavtorica Pahorjeve avtobiografije
“Rada bi, da bi tudi slovenski bralci to knjigo vzeli v roke, ker predstavlja priložnost, izhodišče za poskus pobratenja dveh narodov, ki ju je fašizem ločil.”
“Leta 2004, takrat sem delala pri Radiu24, sem med pregledom tiska v Le Mondu opazila članek, ki je Borisa Pahorja vzporejal s Heinrichom Böllom. Ko sva se prvič dobila, sem prihajala iz Milana in nisem takoj našla poti k njemu, zato sem zamudila. To ga je vznemirilo, nekaj časa je bil nezaupljiv, večkrat me je oštel. Potem se je odnos otoplil in nastalo je iskreno prijateljstvo, mislim, da ga ta knjiga izraža.
Rad se je tudi šalil in pustil, da tudi drugi zbijajo šale na njegov račun. In znal se je opravičiti, če je kdaj zgrešil, kar ni samoumevno. Pogrešam ga, nisem se še privadila na to, da ga ni več med nami.”
“Gre za zelo moderno besedilo, usmerjeno v trajnost, ženske kot gonilo prenove, utopično željo, da bi politiki, znanstveniki, ekonomisti, literati skupaj odločali o pravičnejši globalni porazdelitvi bogastva.”
“Ko pišeš, se na koncu vedno zaveš, da to počenjaš, ker iščeš nekaj v sebi. Moj oče je bil odvetnik, veliko se je ukvarjal s pravicami slovenske manjšine. Spomnim se, kako smo hodili na Dan emigranta, a spomnim se tudi, kako so nekateri, ko sem bila majhna, uporabljali do Slovencev zaničevalno besedo »ščavo« ... Žal je moj oče umrl zgodaj, tako nisem imela priložnosti, da bi od njega izvedela, kaj je natančno počel. Prababica po mamini strani se je pisala Juretič ... Zame je bilo torej iskanje korenin in identitete, poskus razumevanja, kaj nas je ločilo, zakaj so ljudje uporabljali določene besede. Razumela sem, zakaj na Južnem Tirolskem govorijo nemško in italijansko, v Dolini Aoste francosko in italijansko, pri nas pa samo italijansko, kvečjemu so se Slovenci morali učiti italijanščine, ne obratno. Pahor me je naučil, kako naj bom Evropejka, še bolj od tega, kar sem bila prej.
Čeprav so se najina politična stališča precej razlikovala, razen kar se tiče Palestincev, on bolj krščanski socialist, jaz bolj levičarka, lahko stoodstotno zatrdim, da me je naučil, kaj pomeni vztrajnost. Če se mi kdaj zdi, da imam črn dan, da ne zmorem, si rečem - poglej, kaj vse je on zmogel, zakaj jaz ne bi bila kos tej malenkosti?”
Avtobiografija brez meja je podnaslov vajine knjige. Boris Pahor je v svojem življenju prečkal veliko fizičnih, pa tudi duhovnih meja. Katere meje pa po vašem prehaja zdaj, ko se je 'spremenil v energijo'?“Ko v Italiji omeniš Borisa Pahorja, njegovo ime izzove spoštovanje. Prepričana sem, da je v Franciji enako. Mislim, da brezmejnost njegovega mišljenja, v katerem je bil vedno blizu izobčenim, šibkejšim, ali, kot je sam pravil z Dostojevskim, ponižanim in razžaljenim, ostaja tudi po njem.
Govoril je tudi o ljubezni, ki pomaga človeku, v tej misli je začutiti globoko duhovnost, in o zvestobi svojemu dostojanstvu in identiteti, za katero je sam porabil 30 let, da jo je utrdil, ker mu je fašizem odrekel pravico do nje. Razumeti svojo identiteto in se boriti zanjo, ne pa da se prilagajaš drugim. To je bilo, to je njegovo sporočilo.
In mislim, da če petnajstletniku v roke potisneš Nekropolo, se mu bodo prsti vneli, kot se je zgodilo vsem, ki so jo prebrali. Ker gre za knjigo, ki bralca razvname, je univerzalna.”