Prava umetnost je nad politiko
Z razstavami v vseh treh mestih ob morju in na Krasu, še zlasti pa z otvoritvijo razstave risb 54 avtorjev v matični galeriji v Izoli, obeležuje galerija Insula 25 let svojega delovanja. Regijsko Društvo likovnih umetnikov Insula jo je odprlo julija 1987.
Ob jubileju smo se pogovarjali s kustosom galerije, umetnostnim zgodovinarjem Dejanom Mehmedovičem, ki vodi galerijo skoraj od vsega začetka.
Petindvajset let nepretrganega in uspešnega delovanja za galerijo ni prav malo. Delovati je začela v v socializmu, danes pa je recesija in vsaj v gospodarstvu trd kapitalizem. Kako vidite razmere?
“V tistih časih je bilo res vse drugače. Jemali so nas kot kulturno ustanovo. Hkrati je bilo v kulturni ponudbi, tudi na področju likovne umetnosti, vsega manj, veliko manj. Bili smo ustanova, ki se je financirala iz javnega denarja. Z novo državo so se stvari spremenile. Postali smo samo še društvo, ki se mora prijavljati na razpise.”
> Od kod ste torej financirani? Kdo vam zagotavlja plačo?
“Iz razpisov. Nanje se prijavimo v vseh treh obalnih občinah in na državni ravni. Na ministrstvu so nam namreč odobrili štiriletni program za tri programska področja.”
>Katera?
“Kamnita skulptura, grafika in figuralna podoba. Vsako leto pripravimo tako tri razstave, z vsakega področja po eno. Poskusili smo delati tudi kot avtorska agencija, a to se ni obneslo. Zadnje čase pa je podoba še bolj klavrna. Kot da bi se promet z likovnimi deli povsem zaustavil. Avtorskih del na likovnem področju je tako malo, da se upravičeno sprašujem, ali nihče ničesar ne prodaja ali prodaja pod roko, s čimer se izogne davku.”
> Žalostna zgodba.
“Res je. Resda nikoli ni bilo prav velikega in zelo živahnega trga, a da je prodaje danes za 95 odstotkov manj?!”
> Ste se v Insuli kdaj sploh ukvarjali s prodajo avtorskih del?
“Da, ko smo imel med letoma 1990-92 podružnično galerijo v Ljubljani, ki je bila specializirana za grafiko. A glede na stroške, je bil izkupiček enak nič. Finančno vzeto, se ni splačalo. Zelo pomembno pa je bilo to, da smo s podružnico v Ljubljani promovirali galerijo v Izoli.”
> Kaj pa perspektiva?
“Mislim, da mi brez javnega denarja ne moremo delovati, razen če svojo dejavnosti v celoti ne spremenimo v komercialno dejavnost. Da pa bi se galerija kot kakovostna institucija lahko preživljala z galerijsko dejavnostjo sama, ne, to je nemogoče. V Sloveniji ni nobene galerije, ki bi to zmogla.”
> Zadnje čase je ob morju vzniknilo nekaj majhnih galerij. Vam predstavljajo konkurenco?
“Ne. To so povečini ateljeji. Da bi se kdo ukvarjal s čisto galerijsko dejavnostjo? Mislim, da sta na Obali eden ali dva. Denimo galerija Contra v Kopru, ki deluje na mednarodnem tržišču in je povsem slučajno tukaj, lahko bi bila kjerkoli. In morda še koprska galerija Žbona, a je tudi sama vezana na Ljubljano, sicer ne bi mogel preživeti. Sicer pa so ti mali ateljeji delavnice, ki omogočajo ustvarjalcem, da prodajo svoja dela. V tem prostoru nimamo pravih posrednikov, trgovcev. Trgovec bi izključno iz tega posla tudi v Sloveniji težko preživel. Bili so pojavi, še danes jih je nekaj, ko so se podjetniki ukvarjali z neko dejavnostjo, največ z gradbeništvom, in je podjetnikova žena imela zraven galerijo. A ta se je financirala iz drugih virov.”
> Glede na to, da je likovna govorica univerzalna, se zdi nenavadno, da smo tako zaprti?
“Ne gre zato. Mi vzgajamo bodočega kupca umetniškega dela, na katerem koli področju. Bodočega kupca pa lahko naredimo samo tako, da mu ustvarimo vrednote, kot je odnos do lepega, večnega.”
> Toda kolikor vem, so ljudje v preteklosti kupovali umetniška dela, da bi imela vrednost. Danes je njihova cena na tržišču zelo padla.
“Sam sem prepričan, da je to velika zmota. Z ekonomskega vidika je trgovina z umetniškimi deli enaka trgovini s krompirjem. Umetniško delo je predmet, ki na tržišču dosega tako in tako ceno. To nima nobene zveze z njegovo resnično umetniško vrednostjo. Tako slišimo, da nekega Hirsta prodajajo za milijon, dva, pet ... Njegovo delo je postalo čisti kapitalski objekt, v katerega vlagamo poljubno količino denarja. Stvar ponudbe in povpraševanja.”
> Po vašem bi moralo kupcu pomeniti vrednost umetniško delo samo na sebi?
“Tako. Razmere pri nas poslabšuje še to, da nimamo distinkcije med profesionalnim in amaterskim delom; zlasti je to čutiti na lokalni ravni. Amaterizem ima pri nas večji trg, kot ga ima profesionalna dejavnost, ker je vse pomešano, za kar je kriva tudi oblast, ki se ne zna obrniti na pravo stran. Amaterska društva imajo višji vrednostni status kot tisti, ki se s tem profesionalno ukvarjajo.”
> Ko smo v naši državi politično tako lepo razdeljeni na polovico, ali imajo umetniki določene opcije preference?
“Na likovnem področju bi rekel, da ne. Mislim, da je to umetniško področje, kolikor ga poznam, dokaj apolitično. Za pisatelje bi rekel, da so bolj opredeljeni. Sam pa sem trdno prepričan, da je umetnost, če je prava, povsem zunaj politike. Pustimo umetniški revolt, ko gre za upor represivnemu sistemu, sicer pa je umetnost nad politiko.”
> Kakšni so vaši načrti?
“Če govorimo o prihodnosti, se mi zdi, da bi bilo naše delo lepo zaokroženo, če bi nam uspelo postaviti trajno zbirko likovnih umetnikov južne Primorske za obdobje dvajsetih, tridesetih let, se pravi za obdobje, ko smo bili aktivni. Imamo lepo število avtorjev, od 30 do 50, ki bi krasno zaokrožili zbirko. Prepričan sem tudi, da bi bila za postavitev takšne zbirke primerna prav Izola. Seveda pa brez javnega denarja to nikakor ni mogoče. Sami tega preprosto ne zmoremo. Hkrati sem tudi prepričan, da bi naši avtorji vsaj v začetni fazi svoja dela za zbirko darovali. Z zbirko pa bi veliko pridobila izolska občina, pa tudi ostala obmorska mesta. To je zagotovo eden od naših ciljev v prihodnosti.” MAJDA SUŠA
